Tuhinjci osvajali Argentino

Člani gledališke skupine Kulturnega društva Tuhinj so se vrnili z obsežne in uspešne turneje po Argentini, na južni polobli so rojakom onstran luže odigrali vse bolj priljubljeno igro Kje je meja.

»Meja je pri bukovem kolu! Ne, pri gabrovem! Pri bukovem! Gabrovem! Bukovem! Takoj se vidi, da je meja pri hrastovem kolu!« Tako nekako gre njihova predstava Kje je meja avtorja Josipa Ogrinca, rojenega v Podgorju pri Kamniku.

Ljubiteljski gledališčniki KD Tuhinj so želeli dokazati, da ni meja, saj so se pravkar vrnili iz Argentine, kjer so bili na obisku pri naših rojakih. Gostovali so že v Železni Kapli na Koroškem in, seveda, po kamniški občini – med drugim so do zadnjega kotička napolnili dom kulture v Kamniku in nastopili na glavnem odru 43. dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine.

Potovanje čez lužo ni bilo kar tako, pred odhodom so bile potrebne obsežne priprave: »Višinske vaje na Menini planini, vaje v dvorani, darila za rojake v Argentini, merjenje dimenzij kovčkov, tehtanje prtljage in prelaganje, vse to je bil del priprav,« je po vrnitvi povedal Brane Vrankar, eden od igralcev. »Ob vsem tem smo zbirali še zadnja sponzorska sredstva, urejali zdravstveno zavarovanje, letalske vozovnice in še tisoč drobnih stvari. Projekt, ki smo se ga lotili, je bil velik zalogaj!«

»Za nami je nekaj deset tisoč kilometrov poti čez ocean in nazaj in nekaj deset tisoč doživetij, vtisov in spominov,« pravi Ljuba Lajmiš. »Na koncu lahko rečemo le to, da je vse, kar smo doživeli, nekaj lepega, bogatega in nepozabnega, žal, najbrž tudi neponovljivega. Težko je namreč verjeti, da bi se dvakrat v življenju lahko ponovilo toliko lepih stvari. Vse, kar smo upali in česar smo si želeli, se je oplemenitilo in izboljšalo.«

Na spodnji polovici zemlje so igro Kje je meja odigrali štirikrat, trikrat v glavnem mestu Buenos Aires ter enkrat v mestu vina in sonca Mendozi, ki leži pod Andi. »Povsod smo bili odlično sprejeti in verjemite, lepo je igrati pred takšnim občinstvom,« poudarjajo tuhinjski gledališčniki.

»Naši gostitelji in prijatelji, ki so organizirali izlete, predstave, koncerte, pomagali pri pripravi naših predstav, so nam želje prebrali v očeh – treba je bilo samo reči, in zgodilo se je!« pove Lajmiševa. »Družine so nam poleg prenočišča ponudile prevoze, hrano, predlagale so nam, kaj si moramo še ogledati, kam moramo še iti, kaj moramo še poskusiti, gostili so nas njihovi sorodniki, vabljeni smo bili na njihova družinska srečanja, skratka, res so se potrudili. Čeprav smo bili tri tedne njihovi gosti, je za vse, kar so nam še hoteli ponuditi in pokazati, zmanjkalo časa.«

Izleti, ki so jih imeli z letali po Argentini (Iguazu, Mendoza), so bili kar najbolje izbrani, saj so lahko doživeli Argentino v vsej njeni pestrosti in raznolikosti. Parki, slapovi, vinorodne pokrajine, Andi, pampa – vse to in še več! In vse to v največjih razsežnostih. Argentina je dežela, kjer kilometer ni nikakršna razdalja – vse se meri v deset in sto in več kilometrih, pravijo.

»Kaj naj rečemo ob koncu potovanja?« se sprašuje Ljuba Lajmiš. »Bilo nam je lepo in najlepše. Žal nam je bilo, da že odhajamo, in našim gostiteljem očitno tudi, saj smo se na letališču komaj poslovili od vseh, ki so prišli z nami, da bi nas še enkrat objeli in nam zaželeli srečno pot. Ne smemo pozabiti niti tega, da je slovo pred odhodom iz doma v San Justu trajalo skoraj eno uro.«

»Vtisi so še sveži in neurejeni,« pravijo, »a nekaj je zagotovo: mi bi še šli. Najlepše pri tem pa je, da bi nas v San Justu takoj spet sprejeli! Tuhinjci v Argentini smo imeli res neponovljivo in nepozabno potovanje. Za vse domače in tiste, ki vas zanimajo naše dogodivščine čez lužo, bomo jeseni pripravili potopisno predavanje.«