Kdo je lahko bolj ponosen na lepega Naceta, brkatega in klenega Ignacija Merharja (1856–1944) iz Prigorice pri Ribnici, kot seveda njegovi rojaki iz dežele suhe robe in lončarstva. Bil je znameniti gostilničar, posestnik, ki je kar 35 let županoval Dolenji vasi in postal zaslužen tudi za tamkajšnje šolstvo. V gasilstvu je uvedel poveljevanje v slovenskem jeziku (na mogočni paradi 1880. v Ljubljani je v maternem jeziku vodil dolenjevaško četo) in za vselej izrinil dotlej obvezno nemščino. Merhar je dal stanovskim tovarišem tudi lep gasilski pozdrav: »Na pomoč!«
In ravno ta klic je mogočno odmeval na Ribniškem, kjer so s tremi odmevnimi dogodki počastili 130 let od ustanovitve PGD Ribnica, 60 pomladi pa šteje tamkajšnja gasilska zveza. Pod njeno streho je združenih 20 društev iz občin Ribnica in Sodražica, gasilcev pa je več kot 2650. Do leta 1996 so bili del zveze tudi gasilci iz Loškega Potoka, a od ustanovitve občine dve leti poprej peljejo svojo pot.
Ribniško društvo, že dolgo ima status operativnega gasilca v skladu z zakonom o gasilstvu, je zagotovo nekoliko starejše, saj je županstvo že 1869. občanom naznanilo, kaj vse morajo storiti, da bi se obvarovali pred rdečim petelinom. »Nobeden se ne sme v štali, skednju ali kozovcu z golo svečo znjadt. Vodene posode morajo biti napolnjene vsak večer. Reufenki in velbje zmerej v dobrem in čistem stanju biti,« je bilo zapisano. Štiri leta pozneje je Jožef Flesch nabral 30 mož in fantov in nameraval ustanoviti »gasilsko društvo«, a je šla stvar rakom žvižgat. Občinski odbor ni priskočil na pomoč za nabavo opreme in orodja. »Brez te pomoči ne gre niti danes,« je spomnil Franc Janez Klun, predsednik PGD Ribnica. S sklepom deželnega odbora Kranjske je bila 1885. izdana Postava, ki županom naroča, da se ustanove prostovoljne požarne brambe. »Tega leta je društvo uradno vzklilo, po 130 letih pa lahko rečemo, da še rastemo (članov je okoli sto), saj se v našem poslanstvu vedno pomaga drugim,« je poudaril Klun. Skupaj z Janezom Pužljem, nekdanjim poveljnikom GZ Ribnica, se je pred dvema letoma lotil pisanja zbornika, ki prvič celovito, kronološko prikazuje gasilstvo v deželi suhe robe, s podatki iz številnih virov. Zgodovina delovanja društev in zveze, ki so jo ustvarjali številni znani in manj znani predniki, preprosti ljudje različnih poklicev, v začetku le moški, pozneje so se jim pridružile tudi ženske. Povezovalo jih je troje: dosledno izpolnjevanje predpisov, prepoznavnost v gasilskih uniformah in pripadnost svojemu poslanstvu vedno pomagati. »Zveza in osrednje društvo na Ribniškem domujeta pod isto streho, vseskozi pa tvorno sodelujemo, zato je bilo samoumevno, da praznujemo skupaj. Na vprašanje, zakaj se kdo ob pozivu na pomoč v hipu odzove, ne glede na čas, nevarnost, napor, ni odgovora. Tisto nekaj človek v sebi ima ali pa nima,« je prepričan Cveto Marinšek, predsednik GZ Ribnica.
Ne le ob predstavitvi zbornika, prešerno, množično mimo pričakovanj in tovariško je bilo tudi na svečani seji zveze in društva, še bolj pa na osrednji proslavi. Približno 500 žena in mož iz številnih slovenskih društev oziroma zvez (mnogi so nosilci najvišjih priznanj) se je po Florijanovi maši v župnijski cerkvi sv. Štefana v paradi napotilo po Škrabčevem trgu do prostora zadnjega dejanja ob jubilejih. Približno toliko tovarišev pod enim poveljstvom je bilo le leta 1985, ko je bila Ribnica gostiteljica dneva gasilcev Jugoslavije. »Gasilci, organizacija šteje več kot 150.000 članov, smo bili, smo in bomo vedno v službi ljudstva, ne glede na naše politično prepričanje. Zato smo enotni in močni, tako kot sta tudi slavljenca v deželi suhe robe,« je poudaril Jošt Jaka, predsednik Gasilske zveze Slovenije.
