LJUBLJANA, NEW YORK – Naš predsednik Borut Pahor je na podnebnem vrhu svetovnih voditeljev, poslovnega sveta in civilne družbe (ta vrh je le dan pred začetkom splošne razprave 69. zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov sklical generalni sekretar ZN Ban Ki Mun) prebral pomemben govor. Dejal je, da se je tudi Slovenija – če govorimo o podnebnih spremembah – pridružila najbolj ambicioznim državam EU in vsega sveta. Ja, tudi Pahor se je udeležil tako imenovanega podnebnega vrha, na njem sodeloval v domnevno strateški razpravi o vključevanju zasebnih podjetij in civilne družbe v dejavnosti za zaščito okolja ter poudaril, da bomo izpolnili obljubo, da bomo izpuste toplogrednih plinov do leta 2020 zmanjšali za 20 odstotkov, do leta 2030 pa celo za 40 odstotkov. Resda v primerjavi z izpusti iz leta 1990.
Že vnaprej je bilo jasno, da ne bodo sprejemali nobenih zavezujočih sklepov glede obveznih ciljev za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Vrh je pomenil zgolj nekakšno podlago za mobilizacijo javnega mnenja in eno izmed oblik zaželenega pritiska na državne voditelje v obdobju »tik pred« podnebno konferenco, ki bo prihodnje leto v Parizu, kjer pa naj bi mednarodna skupnost mogoče že poskušala priti do načelnega in za vse dovolj sprejemljivega dogovora. Pahor je sicer pohvalil tudi Ban Ki Muna, ki je bil (Pahor menda v to res verjame) najzaslužnejši za sklic takšnega vrha. Pahor je bil tako navdušen, da je hkrati v imenu Slovenije tudi še obljubil, da bomo zagotovo izpolnili tudi zavezo iz leta 2010, da se globalne temperature ne smejo dvigniti za več kot dve stopinji Celzija. A niti to še ni bilo vse, storil je še nekaj. Najrazvitejše države, gospodarske velesile je pozval, naj spoštujejo dano besedo o povečanju vsakoletne finančne pomoči državam v razvoju na 100 milijard dolarjev: »Brez ustreznega financiranja in tehnološke podpore države v razvoju ne bodo zmogle prispevati k našemu skupnemu cilju. Imamo samo eno zemljo, zato je naša odgovornost, da jo kot voditelji, kot ljudje in kot starši ohranimo za naše otroke.«
Pomenljiv odziv na twitterju
Ko je z(ag)nani okoljevarstvenik dr. Luko Omladič na twitterju objavil, kaj vse Pahor razlaga in obljublja v New Yorku, se je nekdo z vzdevkom anusmundi več kot pomenljivo odzval: »Rekel bi, da ambiciozno delamo na tem, da podnebne spremembe bodo!«
Ja, človek se vpraša, ali je bilo res tako nujno, da slovenska delegacija s Pahorjem na čelu odpotuje v New York in potem tam daje takšne izjave. Pahor je kar sam pojasnil, za kaj in za koga je to bilo nujno in koristno: »Udeležba predsednika vlade ali predsednika republike na 69. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov je pravzaprav najbolj uspešna in če smem reči tudi najbolj varčna oblika diplomacije. V štirih, petih dneh lahko srečate vse visoke predstavnike drugih držav, ki jih sicer morda bolj poredkoma srečujete in za katere si želite, da bi se lahko z njimi temeljiteje posvetovali o nekaterih zadevah.« Pa je vse pojasnjeno. Da ne bo pomote, takšne nekajdnevne počitnice si privoščijo tudi številni drugi karierni politiki z dobesedno vsega sveta. Vsak izmed njih, kajpak, na račun davkoplačevalcev svojih držav. Tudi predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso, evropski komisar za razvoj Andris Piebalgs in evropska komisarka za podnebne ukrepe Connie Hedegaard so se, denimo, udeležili podnebnega vrha svetovnih voditeljev. Barroso je sicer prišel v New York »tudi zaradi tega«, da bi po plenarnem zasedanju podpisal deklaracijo o krepitvi sodelovanja EU s petimi afriškimi državami na energetskem področju, z Zelenortskimi otoki, Slonokoščeno obalo, Liberijo, Togom in Ruando. Zakaj? Zato, ker bi si rada EU zagotovila čim boljši dostop do afriških trajnostnih virov energije. Zato namerava EU že v obdobju 2014–2020 za projekte, ki spodbujajo in podpirajo njene trajnostne vire energije, zagotoviti 3,3 milijarde evrov nepovratnih sredstev, od tega približno dve milijardi evrov, točno, samo za afriške države.
Je EU res naklonjena zeleni energiji?
Filozof dr. Luka Omladič je že januarja letos opozoril, da Evropa žal vse bolj in bolj peša pri le navideznem varovanju podnebja ter da Slovenija pri tem prav nič ne zaostaja za drugimi članicami EU. Takrat je namreč Evropska komisija pišmevuhovsko potrdila predlog novega energetsko-podnebnega svežnja, nekakšen kompromis med še kako nasprotujočimi si interesi. EU je sklenila, da njene članice po novem ne bodo več imele konkretnih zavez glede doseganja ciljev na področju obnovljivih virov, to naj bi jim zagotovilo precej bolj prožno sprejemanje energetskih odločitev, še drugače povedano, da se bodo nekatere članice EU laže kot za zeleno energijo odločale za gradnjo ali ohranjanje nukleark in termoelektrarn.
