Tudi Škoberne z ustavno pritožbo

CELJE – Celjski kazenski sodnik Milko Škoberne je z odvetnikom Tomažem Bromšetom podal ustavno pritožbo, s katero zahteva razveljavitev odredbe za privedbo, ki jo je izdalo ljubljansko okrožno sodišče. Hkrati podaja še pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zaradi neskladja zakona o kazenskem postopku in ustave.

Kot je znano, so Škoberneta na okrožnem sodišču v Ljubljani 23. decembra lani obsodili na pet let in pol zapora zaradi jemanja podkupnine, ki naj bi jo v zameno za odpravo tiralice prejel od Esada Čehajića. Ker mu sodbe dva meseca niso mogli ali znali vročiti, je sodišče 7. aprila spisalo trajno odredbo za privedbo. Policisti so jo spravili v žep in se 16. aprila z njo odpeljali v Laško na prvenstveno košarkarsko tekmo med domačim Zlatorogom in domžalskim Heliosom. Vedeli so, da je Milko član upravnega odbora domačega kluba, je torej velik košarkarski zanesenjak, zato ga niso iskali na nogometnem stadionu, po Savinjskem nabrežju ali v katerem od gostinskih lokalov. Kljub zmagi domačega Zlatoroga se Škoberne tega večera ni dolgo veselil, saj sta ga moža postave kmalu po koncu tekme, okoli 21. ure, pobasala v avto in ga odpeljala v Ljubljano, kjer so mu vročili tri listine, med njimi tudi prvostopenjsko »podkupovalno« sodbo.

Ni dobil pisnega obvestila

Škoberne in Bromše od ustavnih sodnikov pričakujeta, da bodo v ravnanju sodišča prepoznali kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Škoberne pravi, da se ne izmika vročitvi in da vsak neuspeli poskus prek vročevalcev še ne pomeni izmikanja. Opozarja, da za izdajo in realizacijo odredbe ni bilo zakonskih in ustavnih pogojev. Sodno pisanje se namreč vroča po natančno določenih pravilih, postopke kot izkušen kazenski sodnik seveda zelo dobro pozna. Trdi, da listkov o prispeli sodni pošiljki ni dobil, tudi vročevalca sta samo govorila z njegovo mamo in ženo. Pisnih obvestil, kdaj naj ju počaka doma ali na delovnem mestu, nista pustila. Vročevalca sta imela možnost poizvedovati, lahko bi pošiljko vročila svojcem ali vzpostavila stik z naslovnikom, a tega nista niti poskušala, zato ni mogel vedeti, da mu želi sodišče po pošti nekaj vročiti.

Škoberne v pritožbi s prstom kaže na številne nezakonitosti – sodišče mu sodbe nikoli ni poskušalo pravilno vročiti, za odredbo ni bilo zakonske osnove, v njej ni navedeno, na katero določilo ZKP se nanaša, sodišče je poseglo v sodnikovo pravico do osebne svobode, s tem ko so ga proti njegovi volji odpeljali v Ljubljano. To bi lahko storili kvečjemu, če bi imeli sklep o priporu, bodisi se Milko ne bi odzival vabilom sodišča in ne opravičil izostankov, ali pa se ne bi zglasil na prestajanje zaporne kazni. Po Bromšetovem mnenju nič od tega ne drži, zato sodišče ni imelo razlogov za takšno nadomestno vročitev.

Če bo kazenskemu sodniku in odvetniku uspelo z ustavno pritožbo, bodo Škobernetu povrnili 634 evrov, kolikor ga je stal prisilni obisk sodišča v prestolnici, z morebitno odpravo sporne odredbe bi se štelo, da prvostopenjske sodbe še ni prejel in bi pritožbeni roki ter vsi nadaljnji postopki začeli teči pozneje, z velikim zamikom. Toda pritožbo na sodbo okrožnega sodišča sta Škoberne in Bromše višjim sodnikom v Ljubljani morala podati že nekje v začetku maja, sicer bi zamudila rok. A to bi bilo ob uspešni ustavni pritožbi brezpredmetno.