CELJE – Rokometni klub Maribor je kmalu po našem članku z naslovom Bo štiriletno Lano rešil ruski kirurg? pokazal, kakšno srce imajo njegovi igralci. Veliko! Brez vsakršnega obotavljanja so namreč podprli našo akcijo zbiranja sredstev za Lano Zec. »Pomagajmo Lani, da bo samostojno zakorakala!« so družno pozvali. Potem pa so se v svojem požrtvovalnem slogu (in spotu) zvrstili desni zunanji igralec Žiga Mlakar in vratarja Emir Teletović ter Gregor Čudič. V ozadju je zazvenela spokojna glasba in prikazalo se je nekaj fotografij: na prvi stoji Lana ob mizici s pomočjo prirejenih opornic, na drugi sicer že stoji brez opornic, a komajda, na prstkih, na tretji se smehlja, kot se zna le ona.
V ospredje je v tistem stopil Žiga Mlakar: »Igralci RK Maribor Branik smo se odločili, da pomagamo štiriletni deklici Lani Zec, ki ima niz težkih bolezni.« Za njim se je pojavil Emir Teletović: »Lana namreč ne sliši, ima cerebralno paralizo ter zelo slab imunski sistem! Zaradi slabe rasti ji morajo še vedno vbrizgavati tudi rastni hormon …« Nadaljeval je še najizkušenejši Čudič: »Življenje bi ji olajšal šele drag kirurški poseg, ki ga izvajajo ruski kirurgi, pri zbiranju sredstev pa lahko pomagaš tudi ti!« Ter končal: »S tem, da pošlješ SMS na številko 1919 s ključno besedo KRAMBERGER, s čimer boš prispeval 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. Pomagajte torej!«
Slaba kri
Tudi s pomočjo srčnih mariborskih rokometašev ste potem bralke in bralci Slovenskih novic zbrali 800 evrov. Očka Zoran in mamica Mirijana – medtem ko je on prevzel skrb za hčerko in ostal doma, dela ona v proizvodnji – jih bosta uporabila za serijo terapij, ki jih bo deklica potrebovala po odrešilni operaciji, šele ta ji bo spremenila življenje. Gre za metodo ruskega kirurga Valerija Ulzibata, reče se ji etapna fibrotomija, pri kateri preščipnejo 40 mišic v telesu, jih s tem sprostijo, ob ustreznih fizioterapijah pa bo Lana shodila.
Na operacijo bi morala že marca, a je bil njen imunski sistem prešibak, zato so se Rusi odločili za nov termin, za 18. junij. A kaj ko je imela revica tudi v drugo tako slabo kri. »Nič,« je že na vratih odkimaval Zoran Zec. Sproščeno jo je držal v rokah, ona, tako željna vsakršnih sprememb, pa je radovedno zrla v nas ter si najbrž mislila – kdo, za vraga, je prišel. »Spet je imela tako grozljivo raven trombocitov,« se Zoran spominja tistih dni pred junijskim posegom. »V Ljubljani so jo sprejeli ter sprva ugotovili, da ima še normalno raven teh krvnih ploščic, tik pred našim odhodom v Srbijo, ko smo imeli že vse spakirano, pa so ji spet tako usodno padle!«
Naši zdravniki so svetovali, naj še počakata, kaj bodo o zadnjih Laninih izvidih povedali Rusi, ti pa so kmalu ugotovili, da je res ne morejo operirati. Njihov anestezist je vseeno zaprosil, naj gredo tik pred posegom še na eno preiskavo krvi, in potem so bili še bolj odločni: zaradi preslabe krvne slike je treba počakati. Določili so nov datum – 8. oktober. Zato bodo morali Lano spet peljati v Ljubljano z upanjem, da se bo njena krvna slika končno le stabilizirala.
Vnetje zaradi polžka
Starši so zaradi njenega zdravja hudo zaskrbljeni: punca skoraj ne je, kar naprej joče in zaradi nepojasnjenih bolečin ječi tudi pozno v noč. Govorila ne bo, slišati ni mogla do svojega poldrugega leta, ko so ji vstavili polžev vsadek. Toda zaradi njega je pred dnevi doživela močno vnetje in Lana je morala za deset dni v bolnišnico.
Bili so na počitnicah pri Zoranovem bratrancu v Malinski, ko so ugotovili, da se ji je pošteno zagnojilo: morske počitnice so morali že dan ali dva po prihodu prekiniti in se odpeljati v domačo bolnišnico.
Potem je bila Lana 20 dni brez polžka, zaradi katerega je sicer doživela izjemen napredek. Podoben, pravita oče in mama, se je zgodil tudi po rojstvu njenega zdaj že eno leto starega bratca Tilna. Na srečo so vnetje pozdravili in Lana zdaj spet sliši.
Mala vijolica je v tistem pocukala za našo brado in napela oči. Njen očka se je samo zasmejal. »Ja, ja, to ima rada!« Kot ima rada tudi knjige. »Nanje je najbolj mahnjena!« Lana knjigo pregleduje, dokler je povsem ne razcefra in zmečka, da, s tako vnemo se je loti. »V avtu moramo vedno imeti eno!« Če jo prime tista njena huda ura, jo mora imeti nujno pri sebi. Ali pa zimsko kapo. Če si jo prisloni na usteca, je takoj bolj mirna. Z Mirijano, pravi Zoran, si želita najti še več takšnih predmetov. Prepričana sta tudi, da jih bo Lana po operaciji našla kar sama. Prihaja namreč dan, ko je očka ne bo mogel več nositi. Ker bo pretežka, tako ali drugače. Kot je bila že čez nekaj trenutkov, ko se mu je kot baletka na prstkih na lepem izmuznila ter si takole – kar sama od sebe – odstranila plenico. »Kaj pa je to, Lana?! Pa saj tega nisi še nikoli počela?!« je bil Zoran starševski. Pa mu mala navihanka ni ostala dolžna in se mu je na široko nasmehnila.