LJUBLJANA – Zgodovina sodobnih slovensko-hrvaških odnosov nas uči, da so bila srečanja državnikov z obeh strani meje po navadi priložnost za uspešno medsebojno fotografiranje aktualnih političnih obrazov, polnih nasmehov, vročih stiskov rok in celo poljubov, učinka pa ni bilo zaznati ne med srečanjem ne zatem. Dogovori in sporazumi so bili le črke upanja na papirju, ki se pozneje niso prijele ali zaživele v resničnem življenju za državljane, še posebno ne za naše.
V primeru aktualnih premierjev Mira Cerarja in Andreja Plenkovića ni bilo bistveno drugače; na delovnem obisku sta se sprehajala okoli vile Podrožnik, si po moško segla v roke in se nasmehnila objektivom. Hrvaška vlada pa je ob objavi programa obiska vendarle navedla, da bo šlo uvodoma za pogovore tête-à-tête, torej pogovor med dvema (premierjema) – šele nato pa so se lahko pridružili člani odposlanstev obeh vlad. Na koncu sta novinarjem povedala, kaj sta se pogovarjala – kajti dogovorila se nista ničesar.
Arbitraža kot pozitiven mejnik
Prijatelja Miro in Andrej sta se koj začela bosti med vrsticami: Cerar je arbitražo označil za »mejnik v pozitivnem smislu« ter poudaril, da je razsodba »zavezujoča za Slovenijo in Hrvaško«. Plenkovič je nato »prijatelju in dragemu kolegu« vljudno odbrusil, da arbitraža »za nas ni obvezujoča in je ne nameravamo izvesti«. V spravljivem jeziku, a z odklonilnim stališčem do arbitraže je najavil naslednje, septembrsko srečanje obeh preimerjev, na katerem bi znova reševali odprta vprašanja, »stara kot naši državi«.
Cerar se ni dal: »Ne gre za naš spor, ampak za spoštovanje vladavine prava in odločitev mednarodnih sodišč. Verjamem v nadaljnje pogovore – toda z izhodiščem, da morajo potekati v okviru iskanja najboljše implementacije odločbe arbitražnega sodišča.« Tu je Plenković stopil v bran svojim predhodnikom: »Arbitražno sodišče se je samo odločilo za nadaljevanje postopka, ki ga je zapustila ena od strank. Menimo, da je bilo to napaka in napačna ocena sodišča.« Cerar je nato v rokavicah požugal svojemu prijatelju: »Če bi se izkazalo, da bodo pri reševanju nastajale motnje ali nesporazumi, pa bo treba izkoristiti možnost, ki jo je ponudila Evropska komisija, če državi ne bi našli skupne rešitve.« Par minut pred tretjo sta nato odbrzela v Trst.
Pozabili na Slovence v Trstu
Poročevalska novinarska agencija HINA, ki je sicer edina nacionalna novinarska agencija na Hrvaškem, je, ko se je Plenković vozil k Cerarju, objavila svojevrstno sporočilo v novici o Plenkovićevi udeležbi na tržaškem srečanju tako imenovane Berlinske iniciative, s katero hočejo v EU hitreje integrirati tiste balkanske države, ki v njej še niso. Po njihovih navedbah se je tam zbralo šest balkanskih držav in sedem evropskih: Avstrija, Francija, Hrvaška, Italija, Nemčija ter Velika Britanija. HINA je gladko preskočila oziroma prezrla evropsko državo Slovenijo, ki je bila v EU krepko pred južnimi sosedi! No, to novico so nato dopoldne prevzeli večji mediji, ki so prav tako izpustili Slovenijo. Povsem v slogu ambiciozne sosedske politične usmeritve, da postanejo vodilna država na zahodnem Balkanu, kar pa se zdi kot račun brez krčmarja.
Če bi se izkazalo, da bodo pri reševanju nastajale resnejše motnje ali nesporazumi, pa bo treba izkoristiti možnost, ki jo je ponudila Evropska komisija.
Tega jim je deloma sfižil tudi zunanji minister Karl Erjavec, ki je pred dnevi po srečanju z madžarskim kolegom Pétrom Szijjártó na strani ministrstva za zunanje zadeve zapisal: »Minister Szijjártó je poudaril pomen spoštovanja mednarodnega prava kot tudi odločitev mednarodnih arbitraž, pri katerih ima tudi Madžarska izkušnje s sosednjo Hrvaško.« Madžar o svojem srečanju z Erjavcem ni ustvaril posebnega zapisa (bolj pomembna jim je Bosna in Hercegovina), a tudi Erjavčev je zadostoval za užaljen odziv. Za dobro mero je dva dni pozneje še navrgel, da on ne bi sprejel Plenkovića, če bi bil premier. Zato ne preseneča, da so hrvaški novinarji spraševali po Erjavcu, Cerar pa jim ni povedal, kje je.
Erjavec je nemara že bil v Trstu in tam lobiral za nas. Boj za priznanje arbitraže se je namreč preselil na mednarodni politični parket. Med drugim je bilo tema pogovorov v Trstu stanje na področju vladavine prava, o kateri bi bilo zanimivo slišati hrvaški zagovor za nespoštovanje arbitraže. Ali katere druge meddržavne pogodbe oziroma dogovora med Zagrebom in Ljubljano, ki ga niso spoštovali. O tem je nemara tekla beseda že na sinočnji skupni delovni večerji v Trstu.
