Pred večernim dnevnikom in med filmi so na domačih programih pogosto reklame, in sem postal pozoren na prehrambene: vse manj oglašujejo blagovne znamke, torej izdelke, vse več pa nizke cene, torej prodajne akcije. Ni pomembno, kaj damo na krožnik, važno, da je poceni.
In opazil sem še, da je med oglaševanimi blagovnimi znamkami vse manj slovenskih. Skoraj nostalgično se spomnim duhovitih reklam za pijačo stil, za frutke, mleko in kokto, kekec pašteto in kraljico mortadelo. Zdaj lahko za skoraj tak drobiž, kot bi dal zanje v delikatesi, kupimo kar blagovne znamke! Izklicna cena na dražbi propadle firme MIP DML je bila za znamko Pomurka vsega 50 evrov, za MIP in Kraljica mortadela Gorica pa dva jurja. Najvišja izklicna cena, 100.000 evrov, je bila prav za pašteto, ta je tudi še edina na trgu.
Kakovostne slovenske prehrambene znamke torej propadajo, ne znajo pa se niti oglaševati. Na primer kokta, kdo se ne spominja slogana pijača naše in vaše mladosti? Prodajali so jo že na Poljskem in Nizozemskem, potem jo je zmlela konkurenca, ta jo je tudi leta 1989 hotela kupiti za pol milijona mark, pa je posel propadel. Kokta je zdaj pri Drogi Kolinski, ampak je na črpalkah in po trgovinah največkrat ne najdem v hladilnikih. Vsaj ne pollitrske lahke kokte (sem nagnjen h kilaži). Je pa konkurenčna pijača, tudi tista brez sladkorja, vedno in povsod.
Priznam, da je bilo pred dvajsetimi leti v trgovinah manj izbire in da je bila hrana malo dražja. Sem pa prepričan, da je bila kakovostnejša. In bolj slovenska.
Tudi ljubezen do domovine gre skozi želodec, ampak je država očitno slaba kuharica. Zares domače bom v trgovini dobil le še od nekaj slovenskih firm, preostalo bom napaberkoval pri kmetih. Ampak saj tudi vse preostalo propada ali pa se razprodaja. Cerar pravi, da zato, da ne bomo izgubili kredibilnosti pred Evropo. Za njegovo kredibilnost pred državljani pa mu je, vse kaže, malo mar.
