Tu živijo ambasadorji cvička

RAKA – Starodavni kraj – prvič ga omenjajo že leta 1178 kot lastnino stiškega samostana – je ohranil nekaj svoje arhitekture, ki že na zunaj priča, da tu živijo marljivi ljudje. Hiše, ki krasijo vaški trg, so s konca 19. in začetka 20. stoletja. Raka je obdana s prijaznimi vinogradi in gorcami, ki vse bolj vstopajo v organizirano obliko turistične ponudbe.

Župnijska cerkev sv. Lovrenca deluje kot katedrala v velikem mestu. Ogled te baročne lepotice je prava paša za oči. Nad portalom nosi kronogram z letnico 1795 in stoji na mestu svoje prednice, saj je bila na Raki župnija že leta 1363. V cerkvi so čudovite orgle, mojstrovina celjskega izdelovalca orgel Janeza Janečka. Najprej so bile v kostanjeviški samostanski cerkvi, nato so jih prenesli na Rako. Leta 1910 je podjetje bratov Mayer iz Feldkirchna izdelalo nove, postavili so jih v stare orgelske omare. Raške orgle so ene najlepših v Sloveniji.

Druga veličastna stavba v kraju je grad. Danes žal propada in išče primernega kupca, ki bi mu vdahnil novo življenje. Prvotni grad je bil med najstarejšimi v Sloveniji. V notranjosti so arkade, v katerih lahko le slutimo nekdanjo lepoto. Med nemško okupacijo je bila v gradu vojska. Nazadnje so bile v njem redovnice usmiljenke oziroma dom onemoglih sester. Njihovo življenje je bilo zelo povezano s krajem. Rade so priskočile na pomoč krajanom pri trgatvi, obiranju sadja, sušenju sena. Kot dobre kuharice so več kot 20 let pekle potice, ob božičnih ter velikonočnih praznikih so za bolne in osamljene v fari priložile pirhe in še kaj. Daleč so hodile nabirat zdravilne rože za bolne sestre in krajane. Poučevale so verouk v župniji. Ker je bil zdravnik daleč, so jih zaradi medicinskega znanja klicali k bolnikom, da so jih negovale, jim nosile hrano in prale perilo.

Raka je znana po domu cvička, v katerem je ambasada cvička, prva in edina na Dolenjskem, seveda tudi v Sloveniji. To je dom društva vinogradnikov in vinarjev na Raki, izjemno lepo zasnovana in urejena stavba. V zgornjih prostorih je vzorno urejena etnološka zbirka, v spodnjih pa klet in soba za družabna srečanja. Tu potekajo prireditve, ki v marsičem presegajo društveni okvir. Ob domu uspeva tudi poseben vinograd, v katerem so vinske trte z imeni cvičkovih ambasadorjev, ki jih imenujejo vsako leto.

Z vinom je povezano tudi ime vikarja Andreja Reclja na Raki. Na osnovi nekaterih virov lahko domnevamo, da je bil morda cistercijanski menih ali pa frančiškan. Leta 1582 je v slovenščino prevedel štajerske Gorske bukve (Gornih Buqui od Krailove Suetlosti Offen innu poterien general inu Privilegium), v katerih so predpisi za pravilno obdelovanje vinogradov, zapisi o njihovem zavarovanju s plotovi, o cestah in poteh, čiščenju, trgatvi itd. Prevod je v rokopisni različici, vendar je pomemben slovenski pravni spomenik. Velik pomen ima predvsem zaradi bogate pravne terminologije. Ima 27 rokopisnih listov z vsemi 52 členi ter sklepom (allegat) izvirnih Gorskih bukev. Te so sicer značilne za nemške dežele. Izvirnik hrani Arhiv Republike Slovenije.

Rako je opisal tudi pisatelj Ivan Tavčar v svoji povesti Otok in struga. Sem je hodil k stricu, ki je bil tu župnik. Zapisal je, da je najlepša slovenska vas, saj nam ponuja čudovit razgled na vse strani. Ko boste hodili po tem kraju, si vzemite čas. Ljudje so prijazni, poti vodijo na vse strani. Blizu je avtocesta Ljubljana–Zagreb ali na drugo stran v Sevnico.