LJUBLJANA, TRST – Za Tržačane je morda življenje res, no, ja, postalo nekoliko bolj zapleteno in nepredvidljivo, odkar imajo novo lokalno oblast z županom Robertom Dipiazzo na čelu. Kljub temu je razmeroma težko razumeti, zakaj so v zadnjem času spet priplavali na površje nekatere njihove politične otroške bolezni, frustracije ter izrazito protislovanski (zlasti protislovenski) predsodki, za katere je vsaj kolikor toliko ozaveščeni Evropejec najbrž verjel, da so jih vendarle že preboleli. Smola, vse kaže, da nekaterim v Trstu še vedno povzroča preglavice premagovanje sramu in slabe vesti zaradi vsega tistega, kar je Italija storila Slovencem v prvi polovici prejšnjega stoletja, v času fašizma.
V Trstu ne vedo za saher pečat
Zadnjo abotno farso so si »slaščičarski« podporniki novih, z nacionalno nestrpnostjo obremenjenih tržaških oblastnikov privoščili prav v času 48. mednarodne jadralne regate Barkolane (Barkovljanke), ki se je končala šele pred nekaj dnevi in ki je celo potekala pod vsaj navidezno združevalnim geslom Come Together (Stopimo skupaj). Tokrat jim je očitno šlo v nos, da smo Slovenci na Tromostovju našega glavnega mesta pred nekaj tedni (v sklopu letošnjih Dunajskih dnevov) javnosti prestavili največjo saher torto na svetu. Ne, niso je spekli ljubljanski slaščičarji. Zato, da je bila največja saherica na svetu po videzu in okusu prav takšna kot tista, ki jo je leta 1832 prvič spekel slaščičarski vajenec Franz Sacher, so poskrbeli vrhunski, vsemu svetu znani slaščičarski mojstri z Dunaja, ki so zanjo porabili 2000 jajc, 50 kilogramov moke in masla, 40 kilogramov kristalnega sladkorja oziroma sladkorja v prahu, 45 kilogramov različnih, posebej za saher torto izbranih (!) vrst čokolade, 80 kilogramov najkakovostnejše marelične marmelade, ki so jo namazali v dveh slojih, in še 200 kilogramov glazure. Da gre za verodostojno saher torto, sta s svojo navzočnostjo v Ljubljani potrdila tudi ministrica mesta Dunaj za finance, gospodarstvo in mednarodne zadeve Renate Brauner in direktor dunajskega podjetja Sacher Matthias Winkler, ki je na izjemni ljubljanski slaščičarski izdelek dodal še izvirni čokoladni saher pečat.
Dunajčane bi za bratrance
Jasno, recept za izvirno (edino pravo) saher torto je tudi še po več kot 180 letih strogo varovana skrivnost, saj ga hranijo v trezorju na Dunaju. Poznajo ga samo glavni slaščičar in dva druga slaščičarja, ki mu že vrsto let pomagata, ti trije in vsi tisti, ki z njimi sodelujejo, pa so nujno morali podpisati izjavo o molčečnosti. Prav ti so, skratka, pomenili garancijo, da bo največja saher torta doslej, ki jo bodo spekli v Ljubljani, po vseh merilih čisto prava. In je tudi bila... največja doslej, s 3,5-metrskim premerom ter zares izjemnega videza in okusa.
A prav to je, kaže, tako zelo pretreslo nekatere v Trstu, da so se zaradi svojih večnih kompleksov odločili, da bodo med letošnjo Barkovljanko (8. oktobra) spekli nekaj približno podobnega saher torti in to razglasili za »še večjo saher torto od tiste iz Ljubljane«. O, ja, nekako jim je nazadnje le uspelo izmeriti, da ima njihova sladica nekje tudi 3,6 metra premera. Ob tem pa so vehementno ponavljali še kopico nebuloz: da so Dunajčani v resnici njihovi bratranci – bratranci? –, ne pa bratranci Slovencev ali Ljubljančanov, da jim je tokrat z lahkoto uspelo premagati dunajske slaščičarje, da pa so pripravljeni sprejeti izziv in se kadar koli z njimi znova pomeriti, če jim bodo ti kdaj v prihodnosti to, kajpak, predlagali. In zakaj že bi se morali svetovno znani dunajski slaščičarji pomeriti z njimi?
Samo 10 kilogramov marmelade
Neverjetno, zakompleksani tržaški izdelovalci novih cesarjevih tort so se prostodušno celo pohvalili, da so za svojo saher torto uporabili precej več jajc, kot so jih dunajski slaščičarji v Ljubljani, da pa so resda imeli na voljo komaj 17 kilogramov jedilne čokolade (pozneje so to trditev spremenili in objavili, da so menda le porabili 80 kilogramov čokolade), samo 10 kilogramov navadne, v neki trgovini nabavljene marelične marmelade, vendar pa zato še najmanj 17 litrov smetane za glazuro. Enostavneje bi bržda bilo, če bi kar takoj priznali, da tisto, kar jim je uspelo spacati skupaj, žal res ni bilo niti podobno saherici.
Prava saher torta Današnji recept za t. i. Original Sacher-Torte, se pravi čokoladno torto z mareličnim polnilom, je sofisticiral najstarejši Sacherjev sin Edvard, ki je kot vajenec delal v slaščičarni Demel, kjer so prvi stregli originalno saherico. Med drugim princesi Pauline von Metternich, cesarici Sisi, med drugo vojno pa tudi Hitlerjevi simpatiji Henrietti von Schirach. Leta 1876 je Edvard odprl svoj Hotel Sacher, kjer je saherica tudi danes paradna specialiteta. Po drugi svetovni vojni je izbruhnila kratka vojna med družinama okoli originalnosti torte in pravice do imena. Z zunajsodno poravnavo sta se lastnika dogovorila, da Hotel Sacher uporablja ime Original Sacher-Torte – prav takšno so razrezali v Ljubljani –, medtem ko Demel uporablja trikotnik z imenom Eduard Sacher-Torte. V manufakturi Original Sacher-Torte na Dunaju je danes zaposlenih 40 ljudi, 15 slaščičark in slaščičarjev ter 25 sodelavk in sodelavcev na področju pakiranja in pošiljanja. |