Grad je bil prvič omenjen leta 1213. Med prvo svetovno vojno so ga uporabljali za logistično oskrbo in ga docela opustošili. Po vojni sta ga kupila posestnika iz sosednjih Smrij, ki sta ga nameravala razkriti in ga prodati kot gradbeni material. Temu se je uprl lokalni organist in vaški župan, ki je posestnika prepričal, naj ga raje prodata.
Grad v klavrnem stanju je bil potreben temeljite prenove. Leta 1927, ko je Primorska spadala pod fašistično Italijo, ga je za letno rezidenco kupil premožni tržaški ljubitelj starin Bruno Luigi Zuccolini. V obnovljeni podobi so bile vidne simpatije do fašističnega režima in italijanskega nacionalizma. Obnovitvena dela je osredotočil predvsem na grajsko jedro, vendar ni spremenil osnovnih značilnosti gradu. Potoval je po vsej Italiji in iskal primerne pohištvene dele.
Zuccolini je sledi medvojne prenove pustil po celotnem gradu. Že ob vhodu nad gotskimi vrati pozdravita njegov grb in napis, vklesan v peterokrako ploščo iz leta 1931. Na grajskem dvorišču lahko obiskovalec odkrije še mnogo njegovih sledi, začenši s kamnitimi fragmenti in sklepniki ter krilatim levom sv. Marka kot simbolom pripadnosti Italiji. Na zid arkadne lože je dal vzidati dve konzoli, ki ju je pripeljal iz Benetk. Predstavljata moškega, ki kaže jezik svoji ženi, ta pa se jezi. Za zidom je na steni slikar Mario Lannes leta 1932 upodobil sv. Krištofa, ki v rokah drži model avtomobila iz 30. let. Domačini radi povedo, da se je Zuccolini z njim vozil na Prem.
V slogu fašizma
Največ pozornosti je Zuccolini usmeril v preureditev notranjosti. V svoji knjigi Il castello di Primano navaja, da je grajsko orožarno uredil arhitekt Aldo Carvi, prostori v prvem nadstropju pa so bili okrašeni po navodilih Vittoria Bergagna in Marcella Clasrisa, dveh umetnikov iz Trsta. Preostalo je obnovil ob pomoči arhitekta Alberta Ricobonija in slikarja Lannesa.
V nekdanji grajski kleti je uredil grajsko orožarno. V njej je predstavil zbirko starega in novega orožja. Kapele ni dosti spreminjal, z izjemo severne stene, kjer je vzidana odprtina ujeta v kamnit okvir, zaprt z izbočeno baročno mrežo. Verjetno ju je pripeljal iz kakšne beneške palače. Nad odprtino je dal zapisati: »Kapelo je v 8. letu fašizma (1930) obnovila družina Zuccolini.« Slavnostno dvorano si je zamislil v dveh etažah. Tako so 1930 odstranili strop in združili dva prostora, v višini nadstropja pa postavili konzolni hodnik z balustradno ograjo. Poslikavo sten dvorane je zaupal Mariu Lannesu, ki je v spodnjem delu upodobil štiri letne čase, na severni steni pa Zuccolinijevo ženo kot boginjo Diano na lovu. V nadstropju je letne čase podkrepil z upodobitvijo 12 zodiakalnih znamenj, Zuccolinija pa kot strelca. Dvorana je še danes najlepši prostor v gradu.
V rokah socializma
Po drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran. Zuccoliniju ni uspelo prepričati novih oblastnikov, da se po vojni vrne v grad in ga po smrti zapusti lokalni skupnosti. V njem so dom našli begunci iz sosednjih požganih vasi in brigadirji. Zuccolini se je le še leta 1947 vrnil po nekaj stvari. Zatem se o njem ni slišalo nič več. V 50. letih so iz gradu izginili vsi predmeti in oprema.
Od leta 1970 za grad skrbi Občina Ilirska Bistrica, ki ga je 2008 popolnoma obnovila. Dobil je muzejsko zbirko in postal del Pokrajinskega muzeja Koper. Pod vodstvom kustosa Ivana Simčiča so vanj pripeljali originalne Zuccolinijeve predmete iz grajske orožarne, pozlačeno baročno ogledalo iz druge polovice 18. stoletja in dva lesena kipa iz kapele. Obujena lepota gradu in Zuccolinijevi posegi obiskovalca popeljejo v medvojni čas, zanimanje pa dokazuje, da so se zadnji snovalci programa odločili prav, da so poudarili njegovo zadnje, tako imenovano tržaško obdobje.