Ko sem pozimi službeno španciral in vohljal po Bovcu, ki je bil sredi dneva in sredi smučarske sezone bolj podoben mestecu duhov kot turističnemu središču Zgornjega Posočja, so moji sogovorniki še skrivali pesimizem. Najbrž sicer le po uradni dolžnosti. Župan, na primer, je omenjal, da ga bosta zdaj zdaj sprejela premierka in inframinister Omerzel; potem bi posijal žarek upanja za zaprto smučišče Kanin, zaklenjene hotele in oštarije. Za Bovec.
Ne vem, ali je v minulih dveh mesecih županu uspelo odpreti vrata vladnih kabinetov, zgodilo pa se je tisto, kar je zaradi nepripravljenosti vpletenih viselo v zraku vse od gondolske nesreče in konca obratovanja na Kaninu pred dobrim letom dni. Letošnja superzima z osemmetrsko snežno odejo je dokončno uničila infrastrukturo našega (edinega) visokogorskega smučišča 2300 metrov nad morjem.
Pot iz kaninskega brezna bo zdaj neprimerno težja in zastavlja se vprašanje, kdo ima toliko volje in denarja, da propadlo firmo v stečaju in dejavnost spet spravi na noge. Če sodimo po dosedanjem mečkanju in blokiranju vsake pobude v zvezi s Kaninom, potem, se bojim, ima prav vodilni mož bovške razvojne zadruge, ki je ob spomladanski otoplitvi in seznanitvi z najnovejšimi razmerami izjavil: »Bojim se, da je to dejanski konec«.
Pred dnevi sem znanca iz gorske vasi – tako kot Bovec gre za žalostno potemneli slovenski turistični biser – vprašal, ali je za to, da v planinski prilogi Nedeljskih novic objavimo zapis o njem in njegovem projektu, ki za ta kraj in regijo pomeni veliko popestritev in obogatitev turistične ponudbe. Joj, super, hvala, ampak – ne, hvala, je bil njegov odgovor.
Po letih načrtovanja, naprezanja, kopanja in gradnje ima namreč skoraj vse, le občinske naklonjenosti, nekoč sicer že obljubljene, lokalni veljaki niso spravili na papir. Zato še ne obratuje, čeprav je v bistvu pripravljen sprejeti prve goste.
Znanec v kali zatre moj drugi predlog, prispevek o nagajanju občinarjev: Če grem v cajtnge, potem se bom šele načakal!
