Oči svetovne javnosti so zadnje mesece pozorno uprte v ameriškega predsednika Donalda Trumpa, zadnje tedne pa tudi v novega francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Ob vseh malih in na videz nepomembnih podrobnostih je pri Trumpovem pristanku v Izraelu že na letališču pozornost medijev pritegnila Melania Trump. Med hojo po rdeči preprogi od letala jo je namreč Donald nameraval prijeti za roko (kot je izraelski kolega Netanjahu držal svojo ženo), a ga je zavrnila. Ker to ni bilo prvo znamenje v javnosti, da njun odnos ni ravno idealen, smo se po razlago obrnili na Edvarda Kadiča, strokovnjaka za komunikacijo in osebnostni razvoj, ki se ukvarja z neverbalno komunikacijo, razvojem samozavesti in osebne karizme.
Kako ste videli te dogodke in kaj govore o njunem odnosu?
Pri spremljanju Melanijine neverbalne komunikacije vedno bolj v ospredje stopa razmislek, o katerem sem že večkrat tudi sam spregovoril. Dobro se zaveda priložnosti in vloge, ki jo ima kot prva dama Amerike. Je zbrana, profesionalna in prav vse na njej govori v prid ideji, da je zelo močna, trdna in osredotočeno ženska. Takšna, kakršno bi si verjetno vsak predsednik (in verjetno tudi marsikateri mož) lahko samo želel. Njena gesta, s katero je zavrnila roko, precej nazorno sporoča, da ni kakšna punčka, da jo bo držal za roke na takšnih dogodkih. Ali me boš držal vso pot, in to tako, da bo usklajeno s protokolom, ali pač ne. Tokrat je bilo očitno predvideno, da ne, in ona se tega drži. Očitno se zaveda, da v javnosti na tako izpostavljenem položaju pač ni prostora za nekakšne improvizacije. Te se lahko namreč še kako hitro obrnejo proti njej (oziroma njima). Za vse, ki se ukvarjamo z neverbalno komunikacijo, so tovrstni dogodki vedno prava poslastica. Nekoliko pozneje, na srečanju članic in zaveznic Nata, smo še kako lahko prišli na svoj račun. Prvi dogodek je bilo Trumpovo prerivanje na prostoru za fotografiranje, kjer je odrinil črnogorskega premierja Duška Markovića, drugi pa rokovanje s francoskim predsednikom Macronom.
Najprej se ustaviva pri incidentu s črnogorskim premierjem.
Gre za potezo, ki bi jo prej pričakovali od debelušnega nasilneža v šoli, ki se rad izživlja nad šibkejšimi sošolci, kot od ameriškega predsednika. Zanimivo je, da se je izražanje superiornosti v slogu »Mar res ne veste, kdo je tukaj šef?«, ki ga je Trump sprožil z odrivanjem Črnogorca, samo še stopnjevalo v trenutku, ko je zasedel svoj predvideni prostor za fotografiranje v prvi vrsti. Z dvignjeno brado si je arogantno popravil suknjič, pogledal okoli sebe in prezrl večino pogledov, uprtih vanj. Tovrstno vzpostavljanje očesnega stika je namenjeno predvsem kratkim pozdravom, ki jih običajno opravimo z vljudnostnim kimanjem. Gre za zaporedje gest, ki bi jih pripisali diktatorju ali nevzgojenemu razvajenemu mulcu, ne pa demokratično izvoljenemu predsedniku. Slednjemu res ni treba tako poudarjati svoje avtoritete, saj bo deloval kot aroganten, vase zaljubljen nasilnež. Prav to se je zgodilo.
Predstava na tej točki še ni bila končana.
Res je. V naslednjem trenutku vseeno izmenja par besed s predsednico Litve in nato prekriža dlani pred seboj. Prav to križanje rok je precej problematično. To je t. i. figov list, gesta, ki spominja na Adamov in Evin figov list, s katerim sta zakrila mednožje. Skrila sta nekaj, česar naj bi se sramovala. Takšen položaj rok imamo takrat, ko izražamo spoštovanje do okoliščin, avtoritete in podobnega, torej ko se na neki način počutimo ranljive, saj pokrivamo precej ranljivi del telesa. Kot da se je nasilni fant zavedel svojega dejanja in zdaj čaka, da se položaj, ki ga je njegovo dejanje povzročilo, umiri.
Kaj pa srečanje in rokovanje Trump-Macron? Tudi takrat se je dogajalo marsikaj.
Pri Macronovem prihodu po preprogi proti preostalim udeležencem smo lahko opazili, da je nekaj metrov pred Trumpom sunkovito spremenil smer. Namesto k njemu, ki je z dlanjo že nakazal pričakovanje rokovanja, je stopil k Angeli Merkel in se rokoval z njo. Nato je dal roko še trem drugim ter šele nato tudi Trumpu. Macron je zelo jasno sporočil, kdo je zanj pomembnejši, evropski zavezniki ali Američani. Lahko smo opazili celo nekakšno začudenje na Trumpovem obrazu, češ, saj sem vendar jaz tu najpomembnejši, zakaj se ne rokuješ najprej z menoj? Ko sta si končno segla v roke, smo bili priče neskončno dolgemu in, milo rečeno, smešnemu dogodku. Trump je hotel kompenzirati svoje nelagodje in pokazati Macronu, kdo je vendarle šef. Vlečenje sogovornika k sebi in pretirano nihanje z rokami zagotovo nista običajni v takšnem okolju. Macron celo poskuša s svojo levo roko umiriti rokovanje in ga nekako prekiniti, pa mu to ne uspe takoj. Zdi se, da je Trump to vse storil namerno in zavestno, da bi izničil razvoj dogodkov, ko mu je Macron dal jasno vedeti, kje je Trumpov prostor na lestvici pomembnosti v njegovih očeh.
Podobno je bilo tudi, ko sta se Trump in Macron rokovala pred kamerami.
Dlani sta tako močno in dolgo druga v drugi, da lahko to opazimo tudi na koži, počasi zmanjkuje krvi in se izriše bel rob okoli prstov. Ko se Trump končno odloči, da je čas za rokovanje potekel, pa mu Macron vrne udarec tako, da ga preprosto ne izpusti. On torej odloča, kdaj je konec, in ne Trump. Gre za tiho merjenje moči pred kamerami. Macron zadrži Trumpovo dlan v svoji še sekundo ali dve, potem ko je Trumpov stisk popustil. Tako kot plaho rokovanje govori o plahi zadržani osebi, agresivno priča o osebi, ki je tekmovalna in ji nadvlada veliko pomeni. Macron mu jasno sporoča: »Če želiš močan in agresiven stisk dlani, pa ga imej.« V športnem žargonu bi lahko dejali Macron : Trump 1 : 0.
V vaši knjigi Govorica telesa in osebna karizma preberemo, da je področje govorice telesa in osebne karizme zelo široko.
Vključuje zahtevo po določeni stopnji osebnostnega razvoja kot tudi različno znanje, veščine in sposobnosti, ki to stopnjo osebnostnega razvoja ustrezno predstavljajo navzven. Verjetno sta najpomembnejši veščini, ki ju moramo osvojiti, opazovanje in poslušanje.
Se s karizmo rodimo ali se je naučimo?
Odgovor je dvakrat da. Prvi velja odgovoru, da se s karizmo rodimo. Vsi se z njo rodimo. Verjetno je najbolj karizmatično bitje na svetu prav dojenček. Izraža se na sebi lasten način, ima neverjetno privlačnost ter naravno bere in uporablja govorico telesa. Prav z zrcaljenjem, eno od osrednjih veščin načrtne uporabe govorice telesa, se uči, ko nima še nobenega znanja o pomenu besed in gibov. Drugi da pa velja odgovoru, da se karizme naučimo. Vsakdo je v življenju pred izzivom, kako ga sprejema družba.
Kaj pa slovenski javni prostor?
Opažam predvsem veliko forme, nastopaštva in iskanja pozornosti ter precej manj vsebine. Takšen primer je, žal, postal Borut Pahor. Je odličen sogovornik, ima sijajno prezenco v javnosti in se dobro znajde tako med ljudmi kot tudi pred kamerami. Vseeno je s svojo željo po osvajanju medijskega prostora postal bolj nekakšna kraljica ljudskih src, in ne avtoriteta, kot bi si jo lahko (upravičeno) želeli od predsednika države.
Kakšno je vaše mnenje o Miru Cerarju in njegovi neodločnosti?
Na začetku mandata je z zagovarjanjem etike in pravil delovanja države pridobil veliko simpatij. Žal pa so bili njegovi nastopi praviloma nezanimivi, suhoparni in monotoni. Sčasoma je to, seveda brez odmevnih uspehov, nujno vodilo v vedno glasnejše kritike in padec podpore javnosti. V zadnjem času smo sicer lahko zaznali določen napredek tudi pri neverbalnem izražanju odločnosti, a je pred njim še nekaj dela. Za trajne spremembe odločnosti oziroma nekoliko globlje samozavesti je namreč treba narediti ustrezne premike v mentalni naravnanosti. Med pripravami na volitve bo zanimivo spremljati nekatera imena, ki si bodo prostor na političnem prizorišču šele morala izboriti.
Kako je s pozitivno karizmo pri nas?
Lep primer je Anita Ogulin, ki odlično kombinira svoje delo s primernim glasom in govorico telesa tako, da ne pušča nobenega prostora za dvome ali pomisleke o motivih delovanja svoje organizacije. Tudi v športu imamo lep primer, in sicer smučarsko šampionko Ilko Štuhec, ali ne? S svojim nasmeškom, neposrednimi komentarji o svojih občutjih ter seveda odličnimi rezultati daje vedeti, da imamo opraviti z nekom, ki res uživa v tem, kar je in kar se ji dogaja. Je sploh še kaj bolj veličastnega kot ravno to, da imamo opraviti s človekom, ki je naraven, iskren in ga lahko spremljamo brez pretvarjanja?