Trst že pred dvesto leti očaral ruske morjeplovce

TRST – Tržaški upokojenec Bruno Volpi Lisjak, ki že pravljičnih sedem let živi v Križu pri Sežani, je zaslužen za obujanje zgodovinskega spomina na slovensko pomorsko zgodovino med Trstom in Devinom. Po končani trgovski akademiji v Piranu je obplul svet, nato pa 31 let delal kot menedžer v tržaški ladjedelnici. Mnoge posle je sklenil z Rusi: »Naše delavnice so imele veliko dela, medtem ko so v drugih ladjedelnicah zaradi krize v pomorstvu komaj shajali. Pogosto je bil naš letni iztržek osnovan na 90 odstotkih na račun ladjarjev iz Sovjetske zveze in samo v 10 odstotkih iz drugih držav, vključno z Italijo.«

Hvalnice slovenstvu

Tako je Volpi Lisjak srečal tudi Vadima Nikitina, kapitana velike ruske potniške ladje Odessa. Med svojim zadnjim postankom v Trstu (tik preden ga je sovjetska oblast kaznovala z desetimi leti prisilnega dela v rudniku zlata zloglasnega sibirskega gulaga Kolima) je Nikitin, mož izjemne razgledanosti, Volpi Lisjaka presenetil s presenetljivo dobrim poznavanjem nekaterih tržaških lokalitet. Začudenemu Lisjaku je pojasnil, da jih je našel v ladijskem dnevniku, ki ga je med letoma 1805 in 1810 pisal mladi ruski pomorski častnik Vladimir Bogdanovič Bronjevski.

Leta pozneje je Lisjaku v moskovski Leninovi knjižnici, »potem ko smo rešili birokratske težave, nastale zaradi tega, ker nisem ruski državljan, in potem ko sem plačal visoko vsoto v dolarjih,« uspelo dobiti fotokopije dnevniških strani, ki popisujejo Trst z okolico. Proučevanje in prevajanje besedila iz tedanje ruščine sta zahtevali precej truda.

Volpi Lisjak je Rusov dragoceni opis življenjskega utripa v že tedaj multikulturnem Trstu pred kratkim objavil v knjigi Ruska flota dve leti v Trstu s podnaslovom Zamolčana zgodovina Trsta, izšla je v zbirki Morje pri Kulturnem društvu Ribiški muzej Tržaškega primorja.

Vsebina navdušuje s podrobnimi, že prav verističnimi opisi tedanjega Trsta, okolice in prebivalcev. Še posebno pa je pohvalil izstopajoče slovensko gostoljubje: »V dveh letih našega bivanja v Trstu smo spoznali veliko ljudi, ali razen Slovencev, ki so nas sprejeli kot svoje, nas je redko kdo povabil domov.«

Mladi častnik Bronjevski se je izkazal z izostrenim očesom za Tržačanke: »Tu je ljubkost žensk vedno vabljiva in njihov um jim pomaga vse spremeniti v šalo in smeh, ne da bi zardele. Tukajšnje ženske se rade zabavajo in igračkajo v klepetu; te lepotice si izmišljajo izraze in besede, s katerimi postane tudi navaden in celo delovni pogovor prijeten in zanimiv.«

Še posebno živahna so bila jutra na ponteroškem trgu, kamor so zahajali gospodinje v spremstvu služkinj, dvorljivi mladeniči, kavalirji in prodajalke. Rus je ugotovil: »Pri tem se plavolase Slovenke s svetlimi očmi in svojo skromnostjo boljše obnašajo od živih in prijaznih Italijank.«

S kočijo hitreje in globlje

»V Trstu so na voljo vsa razvedrila, ki jih ponujajo velemesta,« je ugotavljal Bronjevski ter začel z opisom letnih sprehodov in končal z zimskimi zabavami. Mlado in staro je privabljal gozdiček, italijansko imenovan Boschetto, slovensko Bošket, kjer je bilo »vse skupaj videti kot vesel vaški praznik«.

In vsak dan je potekal po utečenem ritualu: »Čez dan se dame in kavalirji sprehajajo ločeno, hodijo eden za drugim in se ne pogovarjajo med seboj, zadovoljujejo se samo z bežnimi pogledi.«

A noč ima svojo moč: »Zvečer pa, ko se množica razide, se začenjajo pogovori in dvorjenje. Kavalirji se globoko klanjajo devicam, ki sramežljivo povešajo oči in zardevajo. Srečneži, ki najdejo kakšno bolj vljudno in popustljivo damo, jo povabijo domov ali na večerjo v gostilno. Ko se spusti večerni mrak in glasba utihne, je mogoče povsod opaziti pare, ki se skrivaj zatečejo v goščo, nekateri pa najamejo kočijo, s katero gredo hitreje in globlje v gozd.«

Nadvse priljubljeni so bili, posebno za praznike, tudi pikniki v naravi okoliških vasi: »Dame prinesejo, kar so same pripravile doma, kavalirji pa vino in druge napitke. Peš se napotijo do določenega mesta in se namestijo na travniku. Ena izmed dam, ki so jo izbrali za glavno, vodi ves potek praznika in daje drugim navodila. Eni nosijo vodo, drugi nabirajo drva za žar, tretji pečejo meso in artičoke. Vsakdo skuša ustreči taki prekrasni ženski, ki zna poživiti druščino, in s tem postane prijetna pojedina na travniku čudovita in praznična, čemur daje tudi narava svoj delež.«

Razgrete pustne strasti

Tržačani so pred dvesto leti pustovali res dolgo – od božiča do pepelnice. Zamaskirani obrazi so dovolili »marsikaj, tudi neolikano obnašanje«, pustne prireditve pa so med drugim zahtevale telesno kondicijo: »Zvečer se plesne dvorane polnijo z zamaskiranimi damami in kavalirji, toda ples se začne šele po šaljivi predstavi, traja vso noč, in ljudje se razidejo šele ob zori.«

Častnik kar ni mogel prehvaliti »tolikšne domišljije v vsakovrstnih oblačilih, ki ponazarjajo ljudi raznih narodov in socialnih slojev«, med njimi pa se sprehajajo »tudi vetrni mlini in trdnjave ter hudiči s Karontom (najbrž korantom oziroma kurentom, opomba V. J.), ki z ladjo prevažajo grešnike v pekel.«

Tržaške pustne povorke so prepletale predstave čarovnikov, vrvohodcev, požiralcev ognja in drugih mojstrov trikov ter dresur, med katerimi so največje občudovanje zbujali dresirani kanarčki nekega Tirolca, ki so razumeli in izpolnjevali njegove ukaze. Med drugim so znali peti v zboru, na njegov migljaj tudi vsi hkrati utihnili.

Pustne zabave so služile tudi ali predvsem sproščanju strasti: »Okrog polnoči je v prenapolnjeni dvorani taka gneča, da se je težko premikati. V takih pogojih mnogi moški izkoristijo položaj, da dajo svojim rokam svobodo gibanja, kar si ne bi dovolili v drugih okoliščinah, ker bi jih držali ob sebi. Ženske, ki jih otipavajo, se niti malo ne hudujejo nad tem, saj menijo, da je v času pusta marsikaj dovoljeno. Svobodno obnašanje in druženje privede ženske do tega, da npr. tiste dobro zakrinkane v maskah govorijo take stvari, ki jih drugače ne bi izustile.«

Razgrete strasti popeljejo v razgreta dejanja: »Tedaj je dobro zamaskiranim lahko spletati intimna srečanja: pomakneta se v sosednjo dvorano na kavo ali čokolado, če pa menita, da je nadaljnja pustolovščina nevarna, si nadeneta drugo masko, kupljeno na vedno odprtih stojnicah, tako da ju tudi prijatelji in svojci ne bi mogli prepoznati. Potem gresta v restavracijo gledališča, ki ponuja tudi posebne sobice za dve osebi, ali najameta kočijo. Ob dveh po polnoči se vrneta v dvorano v prvotnih maskah, poiščeta znance, s katerimi sta prišla na pustni ples, in niti očetje niti matere niti možje se ne sprašujejo, kje sta bila, ko sta se oddaljila, ne kaj sta počela.«

Po častnikovem mnenju je opisano »eden glavnih vzrokov za tako veliko navdušenje šemljenja in nestrpnega pričakovanja pusta«.