Ko zmanjka domačega olja, doda pa kitajsko. Za domnevno stalno (slabo) prakso nekega našega oljarja sem izvedel po naključju in iz druge roke, ne kot stranka, hvalabogu. Ne maram preveč tega oljčka, s katerim se tako radi dičimo, ga povzdigujemo in prodajamo v malih flaškah kot kak kokošanel. Bolj za gledati in vohati.
Že večkrat sem se vprašal, kako slovenskemu kmetijstvu – menda komaj še 25-odstotno samooskrbnemu – uspe zagotavljati zadostno količino izdelkov, ki gredo za med (in so eko in bio). Ja, očitno z majhno pomočjo z Daljnega vzhoda.
Ali Trsta, kamor po »pomoč« romajo prodajalci sadja in zelenjave, kot je prejšnji teden razkrila car(l)ica z nacionalke. Novinarka je šla malce pošnofat na tamkajšnjo veletržnico in – glej ga, zlomka! – srečala celo rajdo slovenskih branjevk. Ob štirih zjutraj so vneto nabavljale robo v velikanskih halah po diskontnih cenah. In se odmikale od mikrofona in kamer javnosti. Le zakaj?
Hja, ker po velenakupu bučke, paprike, paradajze in druge zemeljske dobrote najbrž zloščijo (če želijo superživilo) ali malce potolčejo in ozemljijo (da zgleda manj popolno oziroma bolj naravno), nakar se z uvoženo robo pojavijo na štantih na tej strani meje. Nategovanje (stalnih) ekostrank se lahko začne. Domače? Domače!
Informacija o sramotni raboti je šokirala potrošnike in se bliskovito razširila prek agencij rekla-kazala (ustno izročilo) in rekla-spletla (internet).
Primož, kolega, hvala za info, sem si ogledal, katastrofa. Ko bodo štrafali goljufe, pa vseeno predlagam olajševalno okoliščino – velikansko požrtvovalnost, namreč. Bi vi vstajali vsak dan tako zgodaj, da bi bili še pred svitom v Trstu?
Sicer pa svojega zelenjavarja nisem in ne bom vprašal, ali kaj v Trst hodi. Ker, prvič: ko nima, tudi pove, da nima. Drugič: če nima s sabo, mi pripelje od doma, bučo za noč čarovnic, na primer, in tretjič: ker ne zgleda kot z vsemi žavbami namazana branjevka, ampak je bolj rockerski tip. Prodajalec plošč, recimo.
