Trse privezuje še z vrbovim šibjem

Sodobni vinar redko pomisli, da bi v svoj vinograd zabil lesene akacijeve ali kostanjeve sohe in nakalal ter ošpičil kole, po katerih bi se vzpenjala trta. Tudi rezniki ali šparoni te žlahtne rastline, ki ljubi sonce, so običajno privezani s plastičnimi trakci.

Z beko zvežeš reznik, šparon

Ponekod po gorjanskih gričih še zabijajo v vinograd lesene kostanjeve sohe in vežejo trsje s šibjem beke.

Na Kostanjevici na Krki smo 67-letnega vinogradnika Staneta Tomazina, sicer predsednika lokalnega vinogradniškega društva, prosili, naj nam pokaže tradicionalni način vezi šparonov trte. Kako z beko zvežeš bika, torej!

Stanetov trsni nasad se razteza po gričku, podobnem kakšnemu lepo napetemu trebuhu zrelega dekleta, ki ga poleti praktično ves dan greje sonce.

Za stegno debele kostanjeve sohe so malo višje od preostalega ošiljenega kolovja, navidezno nižji in tanjši oporni količi v gosjem redu sledijo močnejšemu drogu.

V svojem vinogradu na Mohorju goji predpisane sorte za cviček: žametno črnino, modro frankinjo, laški rizling in kraljevino. Trte se ovijajo okoli lesenih kolov in kostanjevih soh, le vrste so sajene bolj udobno, med njimi ni več le 70 centimetrov razmika kot v prastarih nasadih.

»Danes moraš vendarle imeti prostor za traktor,« pove Stane. In to je tudi edina razlika s prastarimi, tradicionalnimi vinogradi, ki so jih nekoč negovali tako hribci kot polanci, prvi živijo v zaselkih na Gorjancih, v hribih, drugi na ravnem Krškem polju.

Beko trikrat, štirikrat prevezati

Rez v vinogradu je eno najpomembnejših opravil v vinogradu. Od pravilne rezi je odvisno, kakšno bo vino in koliko ga bo.

Stane svojih trskov ne obremenjuje, žametovko obreže na reznik, preostalim sortam pusti po en šparon. ki ga priveže z beko, tanko vrbovo šibo, rumeno rdečkaste barve, ki raste iz enoletnega stebla.

»Šibje beke je treba narezati, se pri vsaki trti ustaviti in šparon ali reznik obravnavati kot otroka, ga prijeti, pridržati pri kolu in okoli njega oviti tanko šibico, jo trikrat do štirikrat prekrižati ter daljši konec prepeljati skozi prevez,« nam natančno razloži Stane.

»Še nekaj dni sonca, temperatura mora še malo gor, pa bo pognala,« in pokaže na rahlo napeta očesa. Pa spet izvleče iz butarce šibco rumenkasto rdečo, jo rahlo oslini, prifrkne med prsti, da postane gibka, in z njo priveže šparon.

Vezanje z vinogradniško spenjalko, kjer pridržimo šparon ob žico in vse skupaj objamemo s spenjalko, stisnemo in privežemo z belim trakcem, je udobno. Izkušen vinogradnik leti skozi svoj vinograd, s čimer pridobi dragoceni čas.

Toda slika vinograda je s temi ali onimi dodatki, betonskimi sohami in trakci vendarle nekoliko preveč sodobna, kar malce industrijska. Poleg zanemarjanja tradicionalne estetike pa v prid lesenim soham in bekam govori strokovni argument.

»Lesena kostanjeva soha zdrži v vinogradu od 15 do 25 let, akacijeva še dlje,« razlaga prof. Franc Pohleven z oddelka za lesarstvo biotehniške fakultete. Poleg trajnosti je treba povedati, da betonska soha vpija vlago in suši zemljo, medtem ko lesena ohranja zemljo vlažno.«

Količ deneš v vodo, da zakorenini

Stane nas je peljal na konec vinograda do starodavnega vodnega zajetja, ki je bil včasih za vaščane zelo pomemben.

»Tu smo dobili vodo za škropljenje.«

Danes na vodno gladino pada senca jablane, okoli pa rastejo beke.

Stane se skloni in odmakne šibje, da lahko vidimo, kaj počne. Prime za palec debelo beko in jo s škarjami odreže tik ob izrastu. Ko porabi šibje in debelo palico oklesti, je ne zavrže za drva: »Meter dolg količ daš v vodo, da zakorenini, in posadiš. Če je zemlja dovolj vlažna, jo zapičiš vanjo in sama raste, tako pripraviš šibce za naslednja leta.«

Šibje za vez so včasih pripravljali pozimi, če se je preveč osušilo, so ga pred uporabo namočili.

»Denimo za prstanec debele so preklali na pol ali celo na štiri, namočili in s tistim privezovali trse,« pove Stane in mimogrede priveže reznik mlade žametovke.

»No, svojčas so za vez v vinogradu prišli sosedje na pomoč, prijatelji, bilo je veselo. In vezale so predvsem ženske... Ampak, časi se spreminjajo,« smeje konča Stane Tomazin.