NA KOŽO

Trpljenje po Alenkah

Objavljeno 25. marec 2014 23.20 | Posodobljeno 25. marec 2014 23.21 | Piše: Domen Mal
Ključne besede: komentar

Tole slovensko sceno bi bilo treba posneti kot reality show.

Domen Mal.

V Sloveniji je fino biti turist, je marsikaj lepega za videti, marsikaj dobrega za pojesti, marsikaj zabavnega za početi. Fino je priti poln denarja, se tukaj spočiti in potem iti. Domov, v Švico. Skandinavijo. Avstralijo. Bog pa ne daj, da turist na počitnicah nenadoma zboli ali se pri rezanju kraškega pršuta ureže v prst. Obisk urgence mu pokaže vso bedo države gostiteljice in vso bolečino njenih državljanov.

Muka je pravzaprav z Alenkami. Prva je gospodarica hiše, in to brez kralja Matjaža, na žalost pa še brez Turkov, ki bi jo odpeljali dol v Carigrad, sultanu za ženo. Druga je bila ministrica za zdravje, ki je pravkar ta prvo Alenko obvestila, da to ne bo več. Zdržala je točno en mesec. Alenka Trop Skaza je imela najmanj dva problema. Moža, ki dela biznise z javno upravo, kar se po njeni izvolitvi pač ni več spodobilo, in vsesplošno razsulo v zdravstvenem sistemu, ta še najbolj spominja na crknjeno shirano zebro v savani, ki jo trgajo izprijene hijene, Lobi 1, Lobi 2, Lobi 3, minister je pa lovec, ki v luft strelja s praznimi naboji.

Na ministrstvu za zdravje se je še enkrat pokazalo katastrofalno kadrovanje. Okrog Borisa Štefaneca na čelu KPK se je, denimo, že kar malce polegel prah, čeprav ostaja dejstvo, da je bil en dan še vnet član Pozitivne Slovenije, naslednji pa naj bi bil, opran vseh grehov – kar strankarska pripadnost vsekakor je – sposoben nepristransko pretresati, recimo, ne vem, zakaj mi pride ravno na misel, Jankovića.

In kaj ob vsem tem počne opozicija? Ima v roki že pripravljeno zdravstveno reformo, ukrepe za zmanjševanje brezposelnosti in gospodarsko okrevanje, spremembe v pokojninski zakonodaji? Ne. Opozicija se je zadnje čase največ ukvarjala z zbiranjem podpisov za referendum o arhivih, torej, ali bomo lahko gledali v stare listine o Udbi ali ne. Izgubljeni so v preteklosti, kako bomo mi in naši otroci živeli v bližnji prihodnosti, ni niti najmanj važno.

Tole slovensko sceno bi bilo treba posneti kot reality show. Smejali se ji ne bi samo Švicarji, Skandinavci, Avstralci, ampak tudi v Zimbabveju in Afganistanu. 

Deli s prijatelji