CELJE – Celjan Dušan Vengust s svojim društvom Veles že šesto leto pomaga obnemoglim, trpinčenim, zanemarjenim in zapuščenim psom. Deluje na svoje stroške, brez pomoči in subvencij, dejavnost v celoti financira iz svojega žepa. Ljudje so spoznali, da samo on lahko učinkovito poskrbi za živali, saj za njihovo zaščito v celjski regiji ni dovolj poskrbljeno, čeprav obstajata še društvo za zaščito živali, zavetišče Zonzani, ki deluje po podjetniških načelih, in Mačja hiša.
Toda če Vengustu do konca tedna ne bo uspelo urediti statusa svojega društva (prizadeva si za društvo, ki deluje v javnem interesu), bo dejavnost ukinil, s tem pa bodo psi tako rekoč prepuščeni na milost in nemilost brezbrižnim lastnikom in raznim hudodelcem, ki se požvižgajo na živali.
»Treba je migati«
Prejme do pet klicev na dan. Ko smo bili z njim, je že do 11. ure prejel tri prijave. »Ravnokar so me klicali iz Rogaške, kjer naj bi psa, priklenjena na verigo, poginila od žeje, tretji pa je že v tako slabem stanju, da bi jima lahko sledil vsak trenutek. Nemudoma sem obvestil veterinarsko inšpekcijo, to so resnično nujni primeri. Obvestili so me tudi o psu v Celju, ki je napadalen do ljudi, in še o dveh psih, ki ležita na soncu, sta skoraj že brez dlake, vsa krvava in v garjah.« Njegovo delo je pretežno terensko, tu in tam kakšnega kužka tudi odpelje domov. A le za nekaj dni, da najdejo lastnika.
Vengust je velik ljubitelj živali. Želi jim pomagati, dela s srcem in ne vodi ga sla po zaslužku. Vendar s svojimi prihodki ne more več vsega financirati. Je namreč invalidski upokojenec. Predlani je preživel izjemno hudo prometno nesrečo. Vanj se je s polno hitrostjo čelno zaletel motorist. Imel je 15 zlomov, sedem mesecev je bil priklenjen na invalidski voziček. Življenje se mu je spremenilo, vendar ni odnehal. »Tudi ko si v pokoju, moraš ostati aktiven, treba je migati.« Ko si je opomogel, je spet poprijel za volan svojega lahkega dostavnika za prevoz živali, s katerim prevozi tudi po več sto kilometrov na dan, odvisno od kraja posredovanja. Pokriva kar 29 od 33 občin v regiji. »Odzivam se na prijave s terena. Težko bi ocenil, kolikšni so stroški. Za tovrsten posel moraš imeti poleg ustrezno opremljenega avtomobila (Vengustov je v regiji edini primeren op. p.) pisarno, računalniško opremo, lovilce, čitalce čipov, opremo za nočno delo in še kaj.«
Po pameti s psi in z ljudmi
Vse to ni poceni, zato je na kmetijsko ministrstvo že pred tremi leti naslovil vlogo za ureditev statusa društva Veles, s čimer bi si zagotovil vsaj nekaj sredstev. Doslej še ni prejel odločbe o ugodni rešitvi statusa, saj da je dokumentacija pomanjkljiva, in če je ne bo dopolnil, jo bodo zavrgli. Sam zatrjuje, da je priložil vse, kar je potrebno. »Kot bi me imeli za norca. Zdaj delam 90 odstotkov manj in počakal bom samo še do konca tedna, nato bom dal društvo v mirovanje. Potem ne bom več delal, kar bo verjetno povzročilo precej preglavic. V regiji ni nikogar, ki bi se bil pripravljen spustiti v ta posel. Vsi gledajo samo na dobiček, jaz pa delam s srcem.« Kolikšna sredstva bi zadostovala za nemoteno opravljanje dejavnosti? »Zadovoljen bi bil že z zneskom, ki bi pokril osnovne stroške. Razposlal sem tudi okoli tisoč prošenj za donacije, odziva ni bilo. Potreben je nekdo, ki bo delal stoodstotno, brez denarja pa žal ne gre.«
S formalnopravno urejenim statusom je veliko lažje ukrepati na terenu. Vengust je že naletel na grožnje in fizično nasilje lastnikov psov. »Večinoma si dajo dopovedati, kakšne sankcije in stroški jih utegnejo doleteti, če ne bodo primerno ravnali z živaljo. Imam svoj pristop in način dela, ki ga očitno zelo dobro poznajo tudi drugod po državi. Poleg s psi je tukaj treba znati pametno delati še z ljudmi. Pred kratkim so me za posredovanje prosili celo z Jesenic in iz Volčjega Potoka.«
V Rogaški Slatini je imel predlani opraviti z lastnikom, ki se je izživljal nad svojim psom. Pretepal ga je s kolom in ga brcal skoraj vsakič, ko je prišel mimo. »Odpeljal sem se k njemu, pogovorila sva se in uredila zadevo.« Približno v istem času je posredoval na domačiji v okolici Zreč, kjer je kar pet psov ležalo v lastnih iztrebkih. »Domači so me napadli. Vzeli so mi fotoaparat in ga vrgli v vodo. Poklical sem policijo, ki je po uradni dolžnosti opravila postopek, in primer se je že znašel na sodišču.«
Niti s fotografijami trpinčenih psov niti z nočnim lovljenjem rotvajlerjev pristojnih na ministrstvu ni prepričal. Delo je težje tudi zato, ker Veles nima dostopa do osrednjega registra, da bi lahko hitreje ugotavljal lastniški status štirinožcev. Kaj bodo na položaj, ki utegne kmalu nastati, porekli v EU, ko bodo izvedeli zanj, bo najbrž kmalu jasno. A kot je pri nas že kar v navadi, se zadeve premaknejo šele, ko državo doleti visoka denarna kazen.
