Trop volkov mu je pokončal 30 jagnjet

KOČEVJE – Žične (panelne) ograje kot zaščita pred begunci, ki s črne celine trumoma romajo proti obljubljeni Evropi, so del novejše slovenske obrambne folklore. Posebna (tudi večplastna) žična ograja, sicer postavljena globlje od Kolpe, v notranjosti kočevsko-belokranjskega območja (površine 209.000 kvadratnih kilometrov in s 74-odstotno gozdnatostjo), na obljudenih površinah, ki je že vrsto let sad domače pogruntavščine, pa že dolgo vzbuja – čudenje. »Kljub temu ni ograje, ki bi ustavila zveri in divjad v nameri, da popase travnike ali pa v njih napade in praviloma pokonča drobnico in celo kopitarje. Toliko jih je, da rinejo celo že na pokopališča – po sveže rože in cvetje,« so se v en glas pridušali številni kmetje s Kočevskega, ki so, pa saj to jim je še edino preostalo, tik pred uporom. Približno trideset, vsi so tudi zakupniki zemljišč državnega sklada, jih je oni dan izvajalcem državne politike, to je zavoda za gozdove, kot že tolikokrat doslej zaman tarnalo in rotilo, naj vendarle tudi letos, ko se sprejema lovski načrt odstrela, ne tičijo glave v pesek.

Psi niso pregnali volkov

»Vse bolj se obdajamo z žico in se tako umikamo pred državno lastnino, zvermi in divjadjo, ki jo, ne da bi hoteli, na travnikih in pašnikih neprostovoljno krmimo in redimo. Kulturna krajina se v majhnih oazah obljudenosti v tem poraščenem prostoru neusmiljeno spreminja,« je povedal Leon Zemljič, ki ekološko kmetuje v Starem Brezju. Na intenzivno popašenost Tone Ilc iz podjetja GO-KO s prstom kaže že od leta 2003: »Divjad in gozdovi so tu od nekdaj. Sožitje ali sobivanje je znal še kako skladno svojčas uravnovesiti Lepold Hufnagel, upravitelj Auerspergovih gozdov. Res je, da ni imel nad sabo Bruslja in Bruslju podrejenih v Ljubljani, prisluhnil je pač klicu domačega okolja.« Tudi drugi so soglašali s Tonetom. Ne le na popašenost, kmetje s prstom kažejo tudi na čezmerno objedenost gozdnega mladja (več 100.000 hektarjev), ki počasi, a vztrajno spreminja svojo strukturo. Večina iglavcev je namreč užitna v gobcih divjadi, ki ji najmanj tekne skorja bukve, slednja pa lahko čez desetletja postane osrednja gozdna vrsta teh prostorov.

»Nič kaj vzpodbudnih popotnic ne bom odnesel na svojo domačo, od leta 1998 ekološko kmetijo, kjer so poleg mene zelo zagnani še mlajši sestri in brat,« je pozornost pritegnil Domen Konda iz Dola v Poljanski dolini. Njegova zgodba je še trpkejša. Tik ob Kolpi, v naselju Prilesje, se je namreč pred kratkim do črede 250 mlečnih ovc vzhodnofrizijske pasme v varovani žični ograji ponoči, mimo hiš, prikradel večji trop volkov. Vonj po gostiji naj bi jih zvabil iz gozdov sosednje Hrvaške, verjetneje pa je, da so prilomastili s Kočevskega. Zagotovo jih je preganjala huda lakota, saj so se klanja lotili kljub cviljenju vaških psov, ki so, kot vsako noč, uglašeno zavijali, ne da bi pritegnili pozornost gospodarjev.

Krvavo polje

»Vrsto let smo ostajali vsaj brez pet ali šest pokončanih ovc. Čreda je pač velika, izpad se ni tako poznal, čeprav nam je poginula živina nedvomno dala vedeti, da so volkovi, ki se očitno bohotijo, vse bolj žejni krvi in da bodo prej ali slej znova udarili. Da pa se bodo spravili na več deset ovac, se ni nikomur sanjalo,« je še pod vtisom videnega starejšim sotrpinom razlagal Domen. Čreda je že zjutraj od daleč zavohala njegove korake in otožno meketala. »Hm, kaj neki bo,» ga je prešinilo, kmalu pa se je za ograjo nad krasotico Kolpo odstrlo – krvavo polje. »Klavci so volkovi,« Domen sploh ni dvomil. Pretkani trop, ki ga je vodila volkulja, je zbegano čredo sprva obkolil in se nato, tako od spredaj kot od zadaj, napadalno zaletaval vanjo; utrujena se jim je ponujala na pladnju. Vsakič je zverinska druščina v meso zarila ostro zobovje, kar jo je še bolj omamljalo. »Izkoristili so tudi šibkost ovac, ki so bile visoko breje, veliko jih je zagotovo v strahu pred volkovi obstalo in se vdalo usodi. Začel sem jih izmaličene in razmetane po pašniku preštevati; tridesetim, tudi jagnjetom, so bili pregriznjeni vratovi, približno 60 ovac je zaradi panike izvrglo jagnjeta,« so pozorno prisluhnili usodi najmlajšega kočevskega kmetovalca. Z razlogom. Ovčereja je za družino najpomembnejša panoga, saj imajo tudi lastno pridelavo in predelavo mleka in sira.

A niso le volkovi nadloga družine Konda, ki obdeluje 65 hektarjev kmetijskih zemljišč; 40 hektarjev trajnega travinja in 20 hektarjev s kolobarjenjem. Na petnajstih hektarjih je zasejana detelja, na petih pa koruza. Poleg ovc redijo še okoli 40 prašičev krškopoljske pasme, 35 glav govedi cikaste pasme in pet konj za prosti čas. »Jelenjad, ki zlahka preskoči tudi dva metra visoko ograjo, nam popase približno 50 odstotkov detelje na leto in prav toliko škode povzroči na koruzi in žitu. Tako povečano škodo divjadi opažamo šele po letu 2005, prej smo živeli v sožitju, saj jelenjadi in zveri ni bilo nikdar toliko.«

Čakajoč na odškodnino

Še težji boj kmetje bijejo z državo, ki je ta prostor porinila v strogi režim varovanja območja Nature 2000, poplačilo škode zaradi zveri in divjadi, ki je daleč od pravične, kaj šele ekonomske, pa zavlačuje in zavlačuje. Kondova visokomlečna ovca je vredna, denimo, okoli 600 evrov, saj na leto namolzejo do 300 litrov mleka in pridelajo približno 50 kilogramov sira. Iz Ljubljane sporočajo, da bo odškodnina do 200 evrov. Ko pač bo...

»Od maja 2014 pa vse do avgusta 2015 so mi volkovi v ograjenem pašniku na Travni Gori pokončali več krav in telic. Malone sem moral poklekniti, da so mi vendarle poravnali vso škodo. Zadnjo pritožbo sem napisal s svinčnikom in zagrozil s tožbo. Prisluhnili so mi. Mojo čredo pred volkovi varuje le še bik. Ki je pravzaprav edini in zame nebeški čuvaj. Pred dnevi pa me je že zjutraj pričakal ves spraskan in krvav. Zagotovo se je vanj zapodil trop vsaj 12 volkov, ki ima brlog nekje v okolici Nove vasi, domnevamo, da je to goteniški trop, ki je nazadnje klal pri meni, zdaj pa naj bi se že klatil po dolini reke Kolpe,« pa je bilo pričevanje Jureta Zidarja iz Sušij, ki je s tem le še dopolnil sliko vse večje obremenjenosti prostora – z divjadjo in zvermi.