BOROVNICA – Marljivi govedorejci in zlasti ovčerejci na Borovniškem so več kot dva meseca stisnjeni v obroč predrznega volčjega tropa, ki se masti ne le z ovcami in jagnjeti z ekoloških pašnikov na jugovzhodnem robu Ljubljanskega barja, ampak, komaj za verjeti, tudi z osli! Klavci so se namreč prejšnji teden v, kakopak, gluhi noči prikradli do obore na Dolu, nedaleč od nasadov ameriških borovnic, in planili na brejo oslico in osla, tretji član druščine, manjši osel, pa se je skril ali ubežal pred krvoloki, pripoveduje gospodar Janez Kern.
»Preživeli osliček je bil sestradan, pravzaprav prestrašen, kot da cel dan ni nič jedel, in se tudi ni oglašal. Otožno je stal kot vkopan in trpeče žaloval za svojo vrsto. Kako ne bi, saj je zagotovo tudi njega osupnil prizor, ki sem mu bil priča ob prihodu do hleva,« Janez slikovito opiše jutro.
Oslici je požrl zadnjico; tam je zijala velika luknja, kar pomeni, da jo je volčji trop sprva neusmiljeno preganjal in jo seveda zlahka utrudil, da je obležala. Glede na tako odtrgani kos pojedine ni več dvoma, da so bili tisto noč na pohodu volkovi in ne potepuški psi, kot se je sprva ugibalo. Oslu so postrgali trebuh do kosti. Vse drugo žalostno kaže tudi fotografija.
Tokrat se je prvič zgodilo, da je zver napadla žival na izpustu. Janezova čreda šteje 120 glav živine (molznice, telice in biki), ki se pasejo na prostem, saj gre za ekološko rejo. Glede na to, da je narava tovrstne zveri takšna, da se vedno vrača tja, kjer je bila uspešna v prvem lovu, je precej zaskrbljen, tako kot seveda vsi drugi sotrpini. Ocenjena škoda zaradi le ene poginule živali je kar 1100 evrov, dejanska pa je seveda veliko večja. »En mesec naj bi počakali, da analiza DNK potrdi ali ovrže identiteto klavcev, a kot so dejali možje, ki so odpeljali kadavre, so sledi zagotovo pustili volkovi. Enega iz tega tropa naj bi ob koncu tedna videl sosed, ki je razvažal gnoj v okolici Bistre, a je bil plenilec tako hiter, da ga ni mogel ujeti v objektiv,« doda Janez.
Hop, hop pod zložena drva
Volka, ki je bil malce podivjan, a očitno vase zaverovan, je bodisi lakota bodisi radovednost nedavno, ura je bila pol poldne, zvabila do hiš v vas Dražica, ob cesti, ki iz središča Borovnice pelje proti znameniti krajevni posebnosti, soteski Pekel. »Kaj neki se motovili pod kozolcem za hlevom nedaleč od potoka Prušnica, sem radovedno ugibal, in hop, hop, zverinica jo je ucvrla pod tam zložena drva. Za hip se mi je izgubila, a jo je hišni kuža Figo, ki se je bolj leno sprehajal po dvorišču, kakšno minuto potem le zavohal,« razloži očividec Jelko Kržič; pritrdijo pa mu drugi člani rodbine. Pred tem je švignila čez cesto in se najbrž v strahu zavlekla v kot družinskega skednja, pod čoln. Figo ji je že dal vedeti, kdo je pri hiši gospodar. Skočil je, volk pa jo je ucvrl po ravnini. Pes ga je po petdesetih metrih, pri hidrantu ob cesti, že prijel z zobmi, a ga je vsega hudega rešila soseda. Vpila je, naj ga pusti. In ga je.
»Po videzu, tako od daleč, smo ugotovili, da je bil manjši volk, ki naj bi po lovskem pogonu ostal brez tropa,« domneva Jelko. Pravi, da je februarski žledolom tudi v Dražici in v okolici pustil pravo praznino. Trebelniku, hribu nad vasjo, je naravna ujma vzela prepoznavnost. Na tisoče kubičnih metrov stoletnih debel se je zlomilo pod težo žledu, po (delni) sanaciji posledic pa nekoč barvito gozdnato pobočje bolj spominja na izropani golosek. »Opažamo, da tam gor skoraj ni več živali. Kot da so zbežale v zavetje še ohranjenih sestojev, na drugo stran potoka. Zato pa v iskanju hrane tod volkovi lomastijo tudi po oborih in tavajo okoli hiš,« razmišlja Jelko. Je to razlog, da se volkovi ne počutijo več varne v svojem življenjskemu prostoru oziroma da v stoletni zgodovini teh krajev nimajo zatočišča?
»To vedo bolj učno razčleniti oni, ki so jim zveri redna skrb,« se v pogovor vključi Janez Debevec iz vasi Zabočevo, ki jo je stvarnik postavil na sončno lego, v ovalu borovniške doline, pod hrib Planina. Njegova čreda je tudi na ekološki kmetiji z izpustom in je med manjšimi (sedem krav, osem bikov in pet telic), zdaj je ostal še brez pol ducata ovac. Kmalu za tablo z imenom vasi nasproti cerkvice sv. Janeza Krstnika se je za žično ograjo na vzpetini paslo šest glav drobnice. Pred volčjo druščino (vedno naj bi jih kolovratilo od štiri do pet) je zlahka padla zadnja ovira, ograda električnega pastirja, potem pa so se lakotniki zapodili v breje ovce. Eno so odvlekli v goščavo in jo povsem požrli, dvema so raztrgali kožuh in iz trebuha izvlekli drobovje, dve so (očitno) po gostiji zadušili, ena pa jim je ušla.
Ovac si ne
upajo spustiti
»Rekel sem si, zdaj je pa dovolj. Ovac za pod zobe zverem ne bom več redil. Tokrat so udarili volkovi, lani je okoli žične ograje kolovratil medved,« je odločen glava družine, ki mu pritrdi tudi družica. V birtiji v starem delu Borovnice, od koder se odstre pogled na steber nekdanjega železniškega viadukta, svetovno znane mojstrovine, pivci oznanijo, da so na bližnjem Paku v istem času zverine pri Marjanu Kržiču zadušile ovci in jagnjeta (štiri so bila obgrizena), zbegano ovco, ki je ušla čez ograjo, pa so oglodali do kosti. Čredo je še nekaj časa hodil varovat ponoči, za preganjanje plenilcev pa je prižigal sveče in bakle. »Od takrat, na to so nas opozorili tudi lovci, imamo ovce in jagnjeta zaprte, na vratih smo namestili žično mrežo za zrak. Zimo bodo še nekako prestale, poleti pa ne vem, kako bo. Sto štirideset glav drobnice mora biti vedno na izpustu, a smo prisiljeni ravnati drugače. Včeraj je nekdo prinesel novico, da naj bi volkovi v Dolu pokončali srno. Kaj pa bo jutri?« se je vprašala Ana Borštink, ki ima z možem Markom petnajst let največjo čredo drobnice v Borovnici.
Glas borovniškega ljudstva povzema mnenje stroke, zapisano v lokalnemu časopisu, da gorje kmetom povzroča trop volkov z Menešije, ki od leta 1996 živi na območju med Ljubljanskim barjem, Cerkniškim poljem in avtocesto. Samec in samica sta pred tremi leti prišla iz slavniškega oziroma vremškega tropa. Trije mladiči od šestih naj bi lani poginili. Na tem območju so opazili štiri ali pet volkov, škoda, ki jo povzroča trop, pa naj bi bila sorazmerno majhna v primerjavi z drugimi. Toda ali je res tako, ugibajo sogovorniki.