Zelo površno bi lahko za ekonomiste rekli, da so to ljudje, ki znajo računati. Predvsem z znanimi in manj znanimi matematičnimi operacijami razporejati denarce. Praviloma tako, da jih je iz dneva v dan več. In prva uporabna referenca kakega ekonomista, po možnosti še mladega, je, vsaj zame, ali in kako je znal poskrbeti zase. Če mu je to uspelo, za nameček še z močjo lastnega uma in znanja, je kar veliko možnosti, da bo po enakem receptu znal poskrbeti tudi za druge. Nemara celo za državo. Takemu zaupam. Stoodstotno.
Slovenija se je spravila na pot reform. Takšnih in drugačnih. Da jih potrebujemo, smo složni vsaj tako kot davnega leta 1990 na zgodovinskem plebiscitu o svoji samostojnosti. Zalomi pa se, ko preidemo od besed k dejanjem. Kajti v naši državi štejejo le naša dejanja, tista iz nasprotnega tabora je treba sesuti. Dobesedno. Za vsako ceno. Ni jih treba niti oceniti, pogledati, prebrati. Če niso naša, so slaba. Od tako opevane državotvornosti niti črke d. Da tako ravnajo politiki, me ne preseneča več, da jim je uspelo v to umazano in slaboumno igro pritegniti še nekatere ekonomiste, pač.
Boštjan Jazbec, Igor Masten in Sašo Polanec so v ekonomski srenji ugledna imena. Zadnje čase pogosto citirana, slišana, gledana, brana. Omenjene trojice pa se spomnim še iz neke druge zgodbe. Pred leti jim je bilo očitano, da so bogateli. In to celo med šolanjem. Kar se mi zdi naravnost genialno. Med doktorskim študijem v tujini so bojda prejemali dvojne štipendije. Kako se je zgodba zatem razpletla, ne vem, me tudi ne zanima. Roko na srce: da bi kdaj kdo komu vrnil štipendijo, še nisem slišal. To je pravljica za lahko noč, od katere je verjetnejša celo Rdeča kapica z babico in volkom.
A kakor koli že, doktorski mladci so zgodaj pokazali svoj talent. Znali so poskrbeti zase. In zdaj naj pomagajo vsaj približno tako učinkovito poskrbeti še za nas. Za državo. Kajti oni to dokazano znajo. Možnost jim je dana, za Jazbeca slišim celo, da bi lahko postal guverner Banke Slovenije. Super. Polanec in Masten pa naj v imenu državotvornosti pomagata rojevati in roditi potrebne reforme. Skratka: naj nas čim več spravijo na eno barko. Po možnosti Noetovo. Ne brez razloga: svetopisemski očak Noe je dočakal 950 let.
