IZOLA – Turisti na naši obali se pogosto ne zavedamo, da v Jadranskem morju živi nekaj morskih psov – znanstveniki so popisali več kot dva ducata različnih vrst. Mnoge so ogrožene, nekatere pa veljajo za nevarne človeku. Morske pse zelo privlači tudi kopenska hrana, ki se tako ali drugače znajde v morju; prav včeraj se je razplamtela razprava na drugem koncu sveta, v Avstraliji, kjer so v desetih mesecih zabeležili pet tragičnih napadov teh živali; najmanj trije so bili povezani z ladjami, s katerih so v morje odvrgli ovce, ki so med prevozom poginile.
Šokirana in prestrašena
»Že ko smo bili majhni, smo od starejših slišali, da morski psi sledijo ladjam, ki odmetavajo hrano. Ne vem sicer, koliko to drži, a če drži, potem sledijo tudi zdaj, ko čezoceanke prihajajo v koprsko luko,« pravi 37-letni Izolan Miha Petrič, ki je preživel neposredno srečanje z morskim psom!
Miha se je v začetku tedna potapljal s svojim leto in pol starejšim bratom Markom Petričem. Njuna potapljaška tradicija je dolga, tudi njun oče se je potapljal, Miha to počne že četrt stoletja. Pod vodo gre najpogosteje v Sečovljah, Strunjanu in Lazaretu. Z bratom sta nekoč naletela celo na mino iz druge svetovne vojne, a tisto pač ni bil najnevarnejši potop. V ponedeljek sta se potapljala pred rtom Ronek med Izolo in Strunjanom. Potop kot številni drugi, le da sta tokrat okoli 15 metrov pod gladino prvič srečala morsko zver.
»Morje je bilo motno, malce zaradi burje izpred prejšnjega dne, malce zaradi rib menul, ki iščejo manjše živalce po pesku in dvigujejo mivko. Kar naenkrat je prišel, povsem mirno, ter zaplaval okoli naju,« oče dveh mladoletnih otrok mirno opisuje neverjetno srečanje. »Bila sva šokirana, najprej me je spreletel strah.« Morski pes si ju je le ogledal.
K sreči ni šlo za sila nevarnega belega morskega volka, ki tu in tam zaide v Tržaški zaliv, ampak je bil po hrbtu črn, po trebuhu pa siv. Po opisu sodeč je šlo skoraj zagotovo za sinjega morskega psa ali modrulja. Toda tudi tega uvrščamo med plenilce, in to zelo učinkovite.
»Je radoveden in nekateri avtorji ga imajo za človeku potencialno nevarnega, veliki primerki bi človeka lahko ranili. Na srečo pa z njim ni znanih toliko težav kot z drugimi vrstami morskih psov,« pojasnjuje njihov poznavalec dr. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Piran.
Vrnitev na kraj srečanja
Modrulj se je bratoma tolikanj približal, da sta lahko videla njegove zobe. »Na srečo je bil nenapadalen in je le radovedno krožil okoli naju. Bil je velik okoli tri metre, šlo je za odraslo žival,« podoživlja Miha. »Pri najini globini pa se ne moreš kar takoj vrniti na čoln, saj obstaja dolžina varnostnega izstopa.« Brata sta se počasi dvignila do čolna, modrulj pa se ju je naveličal in še dvakrat zaokrožil okoli barke, na kateri je bil njun prijatelj Rok Sever. Nato se je potopil in izginil. »Potem človeka preplavijo razmišljanja; najprej, ko prideš na barko, si srečen, da čutiš tla pod nogami. Čutiš malce strahu, ko pa je to minilo, mi je bilo žal, da s seboj nisem imel fotoaparata,« konec prav posebne dogodivščine opiše mlajši od bratov Petrič.
»Sinji morski pes ali modrulj je naša avtohtona vrsta. Strokovnjaki nismo prepričani, dokler nimamo zanesljivega podatka – a dejstvo je, da obstaja velika verjetnost, da bi lahko šlo za to vrsto, ne na podlagi tega dogodka, ampak glede na pojavo te vrste pri nas,« pravi dr. Lipej. »Morski pes načeloma ni nevaren človeku, razen če so veliki primerki – trimetrski ali še večji. Ti so lahko tudi agresivni do človeka, sicer pa niso.«
Petričeva sta torej res imela srečo, da ju žival ni napadla.
»Naše morje je morje presenečenj in nikakor ni revno,« pravi Lipej, medtem ko iz zamrzovalnika potegne primerek manjšega modrulja in sivega morskega psa iz minulega leta.
In če je kdo mislil, da je ta dogodek naša potapljača odvrnil od novih potopov, se moti: »Verjetno bo to doživetje zdaj še nekaj časa prisotno, načrtujem pa, da grem jutri dopoldne s kolegom na potop na isto lokacijo,« pravi Miha. Ob slovesu smo mu zaželeli vso srečo pod gladino, kjer se ob lepotah narave skrivajo tudi pasti. Previdnost ni nikoli odveč, tako v morju kot na kopnem.
