Trije trisi. En poker. In same stare karte ...

Ko je postal predsednik vlade, je bil star 33 let. Notranji minister je bil star 32 let. Podpredsednik 35. Ministrica za socialo je štela 32 pomladi. Minister za kulturo je bil z 51 leti veteran. Minister za finance je bil star 38 let. Šef industrijskega resorja 48. Ideolog oblastne ekipe je imel 35 let. Šef tajne službe je bil star 37 let. Govorimo o mladeničih, ki so z Demosovo vlado leta 1990 prevzeli oblast? Ne. Govorimo o Borisu Kidriču, Zoranu Poliču, Marijanu Breclju, Vidi Tomšič, Ferdu Kozaku, Alešu Beblerju, Francu Leskošku - Luki, Edvardu Kardelju in Ivanu Mačku - Matiji, revolucionarjih, ki so leta 1945 v Ajdovščini ustanovili narodno vlado Slovenije.

Ko so revolucionarji mladi

Oblastna garnitura, ki je vodenje Slovenije prevzela leta 1990 in leto dni pozneje izpolnila mandat ljudstva, da izvede osamosvojitev, je bila za odtenek starejša. Predsednik vlade je bil ob prisegi star 41 let. Obrambni minister 31. Notranji minister je bil star 34 let. Osamosvojitveni finančni minister je imel ob prevzemu funkcije 37 let. Zunanji minister jih je imel ob prisegi 44. Ideolog vladajoče koalicije jih je štel 58. Predsednik predsedstva je bil leta 1990 star 49 let. Predstavnik Slovenije v predsedstvu SFRJ je bil leta 1990 star 40 let. Imenujmo jih: Lojze Peterle, Janez Janša, Igor Bavčar, Dušan Šešok, Jože Pučnik, Milan Kučan, Janez Drnovšek.

Revolucionarji so pogosto mladi ljudje. Ko je Maximilien Robespierre izvajal francosko revolucijo, je bil star 31 let. Danton je bil leta 1789 star 30 let. Lenin je bil med oktobrsko revolucijo star 47 let. Tito je revolucijo naredil pri 53 letih. Mao je oblast prevzel pri 56 letih.

Če revolucije delajo mladi ljudje, obstaja znatna verjetnost, da bodo zaradi bioloških razlogov na oblasti ostali dolgo. No, če bodo – kot po letu 1789 v Franciji – drug drugega pošiljali pod giljotino, pravila ni treba jemati smrtno resno. Joseph-Ignace Guillotin, zdravnik in politik, ki je predlagal, da bi pripadnikom stare francoske elite glave sekali na bolj human način, s posebno napravo, je bil v trenutku, ko se je domislil uvedbe giljotine, star 51 let.

Serijska zmagovalca Drnovšek in Kučan

Če z revolucijo oblast prevzamejo mladi ljudje, ki hkrati nimajo težav z giljotino, se v družbi pripeti nekaj nenavadnega. Stvari na nenavaden način obstanejo. Stare demokracije imajo, denimo, pravilo, da lahko isti predsednik državo vodi le dva mandata. Paradoks Slovenije je, da lahko predsednik republike, ki nima operativnih pooblasti, funkcijo opravlja dvakrat zaporedoma, torej deset let, predsednik vlade pa lahko kandidira znova in znova. In zmaga. Drnovšek je bil serijski zmagovalec. Na parlamentarnih volitvah je zmagal leta 1992, 1996 in 2000. Vlado je vodil deset let. Po treh parlamentarnih zmagah je leta 2002 dobil še predsedniške volitve. Potem je zbolel, se umaknil in umrl.

Tris Drnovškovih zmag na parlamentarnih volitvah ni bil njegov edini tris. Leta 1989 je zmagal tudi kot kandidat za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije. Drnovšek je imel torej v rokah dva trisa funkcij – bil je predsednik predsedstva SFRJ, predsednik vlade in predsednik Slovenije.

Tudi Kučan je bil serijski zmagovalec. Leta 1990 je dobil volitve za predsednika predsedstva. Leta 1992 je postal predsednik republike. Sredi mandata je sporočil, da ne bo več kandidiral. Leta 1996 si je premislil. In še enkrat zmagal. V pisarni predsednika Slovenije je živel med letoma 1990 in 2002.

Pahor zamudi rok 
za izbrisane

Če sta Kučan in Drnovšek sestavila tris na treh predsedniških oziroma treh parlamentarnih volitvah, je Borut Pahor naslednji s trisom. Le da gre za tris funkcij. Bil je predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike. Bil je slab predsednik parlamenta. Ko bi moral v imenu državnega zbora ustavno sodišče vprašati, kako gleda na procedure, povezane z izbrisanimi, je zamudil sedemdnevni rok. Ustavno sodišče je parlamentarne papirje z vprašaji zaradi proceduralnih razlogov arhiviralo. Ko je bil Pahor predsednik vlade, mu je ta razpadla. Država je šla na predčasne volitve. Ko je postal predsednik republike, je imel v dosedanjem opisu del in nalog eno resno nalogo: po odstopu Komisije za preprečevanje korupcije bi moral postaviti nov senat KPK. Funkcijo je zaupal neznanemu odvetniku, ki nalogi ni dorasel. Pahor bo, o tem smo lahko prepričani, kandidiral še enkrat. In zmagal. Mimogrede, tudi Pahorja je na površje naplavilo leto 1990. Takrat je bil poslanec slovenske skupščine. Pred tem je bil član centralnega komiteja ZKS.

In poker? Trije – Kučan, Drnovšek in Pahor – so imeli v rokah tris. Je imel kdo v rokah štiri enake karte, poker? Da. To je Janez Janša. Ni se mu sicer pripetilo, da bi bil štirikrat zmagovalec. Ker pa je štirikrat izgubil volitve, je bil tolikokrat vodja opozicije. Preštejmo. Volitve je izgubil leta 1996 in postal opozicijski prvak. Leta 2000 je izgubil volitve in postal opozicijski voditelj. Leta 2004 je volitve dobil in zapravil priložnost, da bi še tretjič postal šef opozicije. Vlado je vodil štiri leta. Leta 2008 je izgubil še enkrat in si še tretjič pridobil laskavi naziv prvega med poraženci. Leto 2011 je bilo nenavadno; Janša je volitve sicer izgubil, a ker Zoran Janković ni znal sestaviti vladajoče koalicije, je Janša postal predsednik vlade. Poker štirih enakih kart, štirih vlog opozicijskega voditelja, je v roke dobil leta 2014, ko je izgubil proti Miru Cerarju.

Novi obrazi v politiki

Kaj nam povedo podatki o predsednikih republike in vlade, ki sta funkciji opravljala tri mandate zaporedoma? No, resnici na ljubo moramo povedati, da je Janez Drnovšek leta 2000 za nekaj mesecev zapustil pisarno predsednika vlade, da bi se potem za dve leti vrnil še močnejši. Hkrati pa je bil eden ključnih igralcev na slovenski politični zelenici med letoma 1989 in 2007. Kučan je bil eden ključnih igralcev v obdobju 1986–2002. Kaj nam pove podatek, da sedanji opozicijski voditelj stranko vodi že od leta 1992? O čem govorijo podatki o Borutu Pahorju, ki se je s Šubičeve selil na Gregorčičevo, od tam pa na Erjavčevo, v urad predsednika republike?

Generacija, ki se je na oblast povzpela leta 1990, je to storila tako, da se politična elita ni obnavljala z rednim in predvidljivim dotokom novih obrazov, pač pa je leta 1990 nova politična elita oblast prevzela na dolgi rok. Če, denimo, v ZDA velja, da lahko predsednik države v pisarni prebiva največ osem let, potem pa dobi status dobrodušnega zgodovinskega primerka, ki se za vse čase umakne nasledniku, je prihod novincev v slovensko politično elito bistveno težji. Prihod novincev je bil množičen leta 1945 in 1990, sicer pa se po politični sceni dolga leta vrtijo bolj ali manj isti kadri. Od leta 2008 sicer poslušamo politično geslo o novih obrazih. A če bi bili politični običaji drugačni, bi geslo o novih obrazih zvenelo smešno, saj so novinci v politiki nekaj samoumevnega. In ker okrog starodavnih iglavcev skorajda ni podrasti, morebitni novinci na politični sceni nimajo nobene odpornosti.

Novincev ne spustijo 
za mizo

Se danes še kdo spominja Gregorja Viranta, ki je postal perspektiven politični kader sredi prejšnjega desetletja? Novi obraz je na sceni zdržal manj kot desetletje, potem pa so ga igralci, ki so se na oblast povzpeli leta 1990, zatolkli. Danes mu na kraj pameti ne pade, da bi se šel politiko. Se kdo spominja Alenke Bratušek? Bila je predsednica vlade. A so jo starodavni igralci zadušili. Dovolj prepričljiva se zdi ocena, da del politične elite, ki je oblast prevzela leta 1990, sistematično tolče perspektivne novince. In to je lahko razlog, da se bodo novinci pojavljali le na levem ali desnem robu, v centru pa za njih ne bo prostora, ker bi predstavljali preveliko grožnjo.

Stvari so še bolj nenavadne. Za opozicijskega voditelja Janšo je njegov glavni politični nasprotnik, lahko bi rekli celo sovražnik, že 14 let upokojeni Milan Kučan, nekoč predsednik republike. Dolgoletni opozicijski voditelj svoje poslanstvo vidi v tem, da nekako ustavi upokojenega politika, saj je prepričan, da ima upokojenec še vedno strahovit politični vpliv. In zakaj Janša toliko energije namenja spopadu s Kučanom? Ker je prepričan, da je leta 1988 stal v ozadju njegove aretacije. Ena ključnih osi sodobnih političnih bojev se vrti okrog dogodka, od katerega je minilo 28 let. No, naslednja os je še nekoliko starejša; sega v leto 1945. Imamo staro politično elito, ki novincev ne bi spustila za mizo. In imamo še starejša osišča političnih bitk. In to je razlog, da ob 25-letnici države vse skupaj najeda rja.