Trije slovenski duhovni za blažene med Hrvati

LJUBLJANA – Slovenski duhovniki delujejo in so delovali tudi po svetu. Ob tem se zastavlja vprašanje, kje se začne tujina. Službovanje med rojaki na Videmskem, Goriškem in Tržaškem pomeni že tujino ali ne? Enako velja za Koroško. Kaj pa čez južno mejo na Hrvaškem, je tam že prava tujina? Da je za Vatikan tujina že takoj čez slovensko državno mejo, dokazujejo duhovni, ki jih tja prestavljajo za pokoro. Je bilo nekoč, ko smo s širno okolico živeli pod istim, dunajskim cesarjem, kaj drugače?

Rek, da je težko postati prerok v domovini, dokazuje kar precej slovenskih svetniških kandidatov. Friderik Baraga je zaradi svoje verske vneme že kot kaplan žel nerazumevanje tako v Šmartinu (Stražišču) pri Kranju kot v Metliki. Med kanonizacijskim postopkom, ki ga zanj vodi njegova ameriška škofija Marquette, mu je papež Benedikt XVI. že podelil naziv častitljivega Božjega služabnika.

Za čast oltarja zunaj domovine največ sinov slovenske matere, kar tri, predlagajo na Hrvaškem.

Vošnjakova trsatska zmaga

Mihaelu Vošnjaku, ki se je rodil 13. septembra 1861 v Šenbricu pri Velenju, je mama umrla že kmalu. Za devet sinov in hčera je moral poskrbeti oče, ki je bil pobožen mož. Mihaela je zaupal sorodniku, ki je bil nadžupnik na Ptuju. Varovanec, ki je tam končal osnovno šolo in klasično gimnazijo, si je nadžupnika vzel za zgled. Sedemnajstleten je vstopil v noviciat frančiškanskega samostana v Zagrebu in prejel redovniško ime Vendelin. V duhovnika je bil posvečen v Gradcu. Vošnjakova ključna zasluga je bila ustanovitev hrvaške frančiškanske province svetih Cirila in Metoda in da ji je pripadel tudi samostan s svetiščem na Trsatu. Zanimivo je, da je pred tem trsatski samostan sodil k slovenski provinci. Zaradi nasprotovanj spremembi je Vendelin povzdignil glas: »Kranjska provinca nam brez nasprotovanja prepušča revne, še več, zadolžene samostane, zato nam bodo v breme, če jim ne priskoči na pomoč trsatski samostan.« Leta 1900 je Vendelina ob ustanovitvi province sprejel tudi papež Leon XIII. Kot prvi provincial je vodil hrvaško frančiškansko provinco do leta 1909, ponovno pa še med letoma 1924 in 1927. Šest let pozneje je umrl v Zagrebu.

Čebelarjenje pod Mao Cetungom

Pod provincialom Vendelinom je leta 1907 pri trsatskih frančiškanih v red stopil Aleksa Benigar, ki se je leta 1893 s krstnim imenom Franjo rodil slovenskim staršem v Zagrebu. Oče Janez oziroma Ivan Benigar, gimnazijski profesor matematike, se je rodil leta 1845 v Trnovem pri Ilirski Bistrici, umrl pa leta 1920 v Radečah. Z Dobrave pri Radečah je bila njegova žena Rozi. Mimogrede povedano, Franjev deset let starejši brat Ivan oziroma Janko, poliglot, ki je govoril 14 jezikov, je leta 1908 odpotoval v Argentino, kjer se je poročil z Indijanko Eufemio, imela sta dvanajst otrok, po njeni smrti pa se je poročil z Indijanko Rosalio, imela sta štiri otroke. A o Jankovih kdaj drugič. Mlajši Franjo je prejel redovniško ime Aleksa. Med letoma 1924 in 1927 je pod predstojnikom Vendelinom Vošnjakom delal kot tajnik province. Po Venedelinovi smrti se je kot prvi zavzel za njegovo beatifikacijo. Nato se je odpravil v misijon na Kitajsko, kjer je 25 let delal kot semeniški profesor v Hankowu, enem izmed treh somestij zdajšnjega Wuhana. Tam je skupaj z Benigarjem z velikim žarom misijonaril tudi slovenski frančiškan Peter Turk. V samostanu je Benigar poleg vseh obveznosti v prostem času vzgajal cvetje in – kot se za pravega Slovenca spodobi – gojil čebele. Doživel je veliko poplavo reke Jangcekjang, japonsko-kitajsko vojno in Maovo revolucijo. Prav Mao Cetungovi komunisti so ga med zadnjimi od 550 frančiškanskih misijonarjev izgnali. Po vrnitvi je 35 let ostal v Rimu, kjer je zbiral dokumentacijo za beatifikacije kardinala Alojzija Stepinca, Vendelina Vošnjaka, Gabrijela Allegra in (pred kratkim za svetnika razglašenega) papeža Janeza XXIII. Aleksa je umrl v častitljivi starosti na praznik vseh svetih 1988.

Doma spljuvan, Hrvatom zgleden

Anton Mahnič se je v Kobdilju na Krasu rodil 14. septembra 1850, umrl je 14. decembra 1920 v Zagrebu. Po opravljeni goriški gimnaziji in bogoslovju je bil avgusta 1874 v goriški stolnici posvečen v duhovnika.

Mladi Mahnič se je podal v kritiko kvarnega vpliva literarnih del Janeza Trdine, Josipa Jurčiča, Ivana Tavčarja in Frana Levstika na bralce, predvsem na mladino. Svoj moralizem je podprl še z očitkom Francetu Prešernu, da opeva grešno ljubezen. Mahnič je razvnel tako imenovani kulturni boj z ločevanjem duhov med liberalnim in katoliškim taborom, ki sta dotlej sodelovala za narodov blagor. Odtlej sta si le še nasprotovala, zanetene strasti se niso nikoli več prav pomirile.

Vse drugače pa se je Mahnič izkazal kot škof. Papež Leon XIII., ki smo ga srečali že pri Vendelinu Vošnjaku, ga je leta 1896 imenoval za škofa na Krku, ki je spadal h goriški nadškofiji. Postal je vnet zagovornik glagolice in hrvaških pravic – še svoje ime je pohrvatil v Antuna Mahnića – ter kljuboval italijanskim pritiskom. Za otroke je uvedel redni verouk, organiziral misijone, spodbujal delovanje verskih društev, izobraževanje in gospodarsko vzajemno pomoč. Zavzemal se je za sodelovanje med Slovenci in Hrvati. Ko so po prvi svetovni vojni kvarnerske otoke zasedli Italijani, so Mahniča, že hudo obolelega za rakom na prostati, namesto v Senj s prevaro kot ujetnika odpeljali v samostan pri Frascatiju južno od Rima. Ko so ga marca 1920 končno izpustili, je želel na zdravljenje v Varaždinske toplice, a zanje ni imel denarja. Konec leta je umrl na domu zagrebškega nadškofa Antona Bauerja.

Ob 93-letnici smrti so s slovesno mašo v krški stolnici začeli postopek za Mahničevo beatifikacijo. Škofovske zasluge očitno presegajo mladostno zagnanost, s katero se nam je Slovencem predvsem zameril.