Triglavske rože dehtijo v dolini

Sv. Ana, ki goduje danes, 26. julija, je zavetnica Trente. Ob tem bodo pripravili vrsto prireditev, ki jih povezujejo v Trentarski senjem oziroma sejem. V nedeljo, 31. julija, bo vsakoletna sveta maša ob godu sv. Ane v cerkvi Device Marije Lavretanske, na trgu pri Domu Trenta pa bo še ekološka tržnica.

Trento je skozi stoletja oblikovala modra Soča. Poleg naravnih lepot in pogledov na vrhove Julijskih Alp skriva prav poseben, morda včasih kar spregledan biser. To je Alpski botanični vrt Juliana, ki je junija praznoval 90-letnico obstoja.

»V 19. stoletju se je v Alpah začel razcvet turizma in zanimanje za alpsko rastlinstvo ni bilo več samo znanstveno, ampak so se za pisano cvetno odejo začeli zanimati tudi vedno bolj številni planinci,« pravi dr. Nada Praprotnik, kustosinja Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS). »Mnoge alpske rastline so postajale ogrožene. Da bi jih zavarovali pred pretiranim trganjem, so začeli ustanavljati visokogorske vrtove.«

Albert Bois de Chesne (1871–1953), trgovec iz Trsta, si je izbral zemljišče na Tožbarjevi zemlji, 50 m nad cerkvijo sv. Marije in 30 m nad Sočo. »Zaradi vlage, svetlobe in sence, zatišne lege in razgibanega terena, posutega s skalami različnih velikosti, je bila ta parcela najprimernejša za njegove namene,« dodaja Praprotnikova. »Nekaj dreves je tam že raslo: smreke, macesni, gabri, mali jeseni in bukve. Zemljišče so očistili in nekaj dreves posekali. V vrtu ni nobenega izvira, zato so napravili zajetje pod slapom, ki pada čez steno Kukle, napeljali cevi, zgradili cementni zbiralnik in od tod napeljali vodo po ceveh po vrtu. Zdaj je bilo treba vrt le še ograditi in tako so bila jeseni leta 1926 začetna dela že opravljena.«

Pozimi je Bois de Chesne preučeval dela o flori Julijskih Alp. Spomladi leta 1927 se je lotil terenskega dela, začel je prinašati rastline z gora in jih presajati v vrt. Poskušal jim je ustvariti vsaj podobne življenjske možnosti, kot jih imajo v naravi. Za vrtnarja je Bois de Chesne izbral enega od Tožbarjev, Antona, najstarejšega vnuka Medvedje smrti, kot so klicali Antona Tožbarja - Špika, sicer tudi Kugyjevega vodnika. Pri delu v vrtu mu je pomagala Ančka Kavs. Oba sta ostala zvesta Juliani še veliko let po vojni, ko ustanovitelj ni več prihajal vanjo.

Med vojno in nekaj let po njej je bil vrt bolj ali manj prepuščen sam sebi. »Albert Bois de Chesne je do leta 1947 še plačeval mesečne nagrade vsaj za zasilno oskrbovanje, tako da sta vrtnarja Anton Tožbar in Ančka Kavs zanj skrbela po svojih močeh,« še pove kustosinja PMS. »Vojna vihra pa Juliani ni prizanesla. Nekatere rastline so propadle, druge so si morda na sosednji gredici poiskale primernejše rastišče. Že pred priključitvijo dela Primorske k novi Jugoslaviji je v začetku leta 1947 Referat za varstvo prirode pri Zavodu za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije vzel vrt pod svoje varstvo, da bi ga zavaroval pred nadaljnjim propadanjem. Botaniki Gozdarskega inštituta Slovenije in PMS v Ljubljani so ga začeli takoj obnavljati, sami so organizirali ekskurzije in nosili rastline v vrt. Anton Tožbar je uredil stezice, popravil ograjo in korita, Ančka Kavs pa je skrbela za gredice in nabirala semena.«

Leta 1949 je strokovno vodstvo Juliane prevzel PMS v Ljubljani, od januarja 1962 pa jo upravlja muzej in je danes edini alpski botanični vrt v Sloveniji, ki živi že polnih 90 let. V njem zdaj uspeva okrog 600 rastlinskih vrst.