Na Triglav? Nič lažjega! Tako se širokousti marsikateri občasni planinec, ki je najbrž enkrat samkrat z velikimi težavami prisopihal na najvišjo točko Slovenije, na 2864 metrov visoki vrh Triglava, in se slikal ob nadvse prepoznavni kulisi, Aljaževem stolpu. Marsikateri od teh triglavanov je po vrnitvi v varno dolino verjetno trdno sklenil, da je bil na Triglavu trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več. Preveč se je bilo treba truditi za dosego tega prestižnega cilja.
Pripravljeni na vrh
Najprej je potrebna dobra telesna priprava. Pred vzponom na Triglav naj bi bodoči osvajalec šel nekajkrat na nižje domače hribe, namesto da gre v bife, bi moral večkrat teči na bližnjo vzpetino, doma pa naj bi si z rednimi vajami, ki ne vzamejo veliko časa, krepil telo. Potem bi moral poskrbeti za primerno opremo, predvsem za dobro uhojene hribovske čevlje s podplatom iz vibrama, saj lahko z ožuljenimi nogami izgubite veselje do planinarjenja, za primeren denar pa je mogoče kupiti odlične lahke planinske čevlje. Drugi najpomembnejši planinski rekvizit je ne prevelik nahrbtnik s širokimi podloženimi naramnicami in s po možnosti od hrbta odmaknjenim hrbtnim delom. V to bisago bomo doma zložili rezervna oblačila, tudi zimske rokavice in kapo, saj se v tako visokih hribih celo avgustovsko poletje hitro spremeni v sneženo in ledeno zimo. Poleg kakšnega sendviča, jabolka in litrske steklenice pijače, seveda brezalkoholne, bomo dali vanj tudi nekaj protibolečinskih tablet, mazilo, povoj in obliž, vsekakor ne smemo pozabiti na baterijo, ki bo nepogrešljiva tudi v planinski koči, na sončna očala, fotografski aparat, prenosni telefon, osebno in planinsko izkaznico, zemljevid, morda planinski vodnik in še na kakšno malenkost.
Dan se zjutraj lovi
Vremenske napovedi so zdaj mnogo natančnejše kot nekoč. Za popolnejše doživetje gore (pa ne samo Triglava) se zato ob lepi vremenski napovedi izplača vzeti kakšen dan dopusta in se sredi tedna, ko niti gneča po najbolj obljudenih planinskih poteh ni velika, odpraviti v skalne višine. Ker imajo zdaj v vsaki slovenski planinski koči telefone, njihove številke pa v Planinski zvezi Slovenije v Ljubljani in na njenem elektronskem naslovu, si je koristno rezervirati prenočišče in vprašati za lokalno vremensko napoved. Ker lahko v planinskem vodniku (zdaj je z njim pokrit vsak delček slovenskega hribovitega sveta) preberete, kako dolga, strma in naporna pot vas čaka do planinske koče, koliko časa potrebujete na vrh gore in za vrnitev v dolino, lahko že doma dokaj natančno izračunate, koliko časa bo potrebnega za turo. O njej obvestite koga od domačih, da lahko sprožijo reševalno akcijo, če se pot ne bi končala po načrtih. In še koristen in prijeten napotek: na planinskih turah se dan zjutraj lovi, kar pomeni, da je predvsem za daljše planinske podvige rana ura zlata ura.
Vse poti vodijo na Triglav
Na Triglav vodijo s Knafelčevimi markacijami dobro označene in zavarovane planinske poti iz vseh alpskih dolin pod goro. Včasih sta bili najbolj obiskani Tominškova pot in Čez Prag iz doline Vrata, za planinske sladokusce je najlepša pot iz Bohinja čez Komarčo ali Komno, skozi dolino Triglavskih jezer in mimo Tržaške koče na Doliču, najlagodnejša pot je z Rudnega polja mimo Vodnikovega doma nad Velim poljem in koče Planika pod Triglavom, plezalnih smeri čez Severno triglavsko steno nad dolino Vrat pa na tem mestu seveda ne bomo niti omenjali, ker so rezervirane za alpiniste. Čeprav je katera od planinskih poti za planinske dirkače enodnevna tura, naj bi bila pot na Triglav vsaj dvodnevna, da je hribovec ne bi doživljal le z nogami, ampak predvsem z očmi in s srcem.
