Trideset uspešnih let kmetije Štekar

Kmetija Štekar je najstarejša turistična kmetija v Brdih. Stara hiša, katere zidovi so še danes del prenovljene zgradbe, je iz leta 1672. Štekarjevi so z leti v Snežatnem na posestvu med briškimi griči zgradili očarljivo domačijo z gostilno, sobami in prostorno vinsko kletjo, kjer si lahko od vsakdanjih obveznosti utrujeni gostje ukradejo nekaj trenutkov užitka, počitka in miru. »Že prej smo imeli doma vinarstvo, vendar smo bili kooperanti. Vina smo začeli delati leta 1986. Takrat je imel tata en hektar vinogradov, danes jih imamo deset. Vino je ekološko, certificirano, pridelamo ga nekje 400.000 steklenic,« ne brez ponosa pripoveduje gospodar kmetije Jure Štekar, visokorasli Bric, ki se ga spominjamo iz televizijske oddaje Ljubezen na seniku, v kateri je – takrat neuspešno – iskal nevesto. To je zatem našel v Nini Bratovž, hčerki vrhunskega kuharskega mojstra Janeza Bratovža, s katero imata desetmesečnega sina Filipa. Kmetija je po novem odprta za kosila in večerje tudi za vikende, obroke pa pripravljajo v novi kuhinji, ki je zamenjala prejšnjo iz leta 1974. 
»Ma, je bila še vedno dobra. Ker takega inoksa, kot so ga delali takrat, ne delajo več,« se priduša hišni gospodar. Posel na Štekarjevi kmetiji cveti. »Kar se tiče vinogradništva, smo se v zadnjih letih zelo razširili. Še letos smo na novo posadili dva hektarja trte. Počasi odkupujemo zemljo,« pojasnjuje Jure. Lani so na kmetiji pridelali več kot osem ton češenj, uspevajo tudi mandarine in limone. Ker jim je bilo vreme – v nasprotju s severovzhodnim delom Slovenije – naklonjeno, se jim, če se ne bo zgodilo kaj nepričakovanega, za pridelek ni treba bati. Na miniaturnem limonovcu, ki krasi dvorišče, se v topli majski sapici že zibljejo rumeni sadeži.

Kriza jih je obšla

Načeloma za kmetijo skrbijo štirje – poleg mladega para še Juretova mama Anuška in oče Roman, ki je kmetijo predal sinu leta 2012. Občasno pomagajo drugi člani družine, pri večjih opravilih, kot sta obiranje in košnja, pa najamejo še sezonske delavce. »Ko sem prevzel kmetijo, je bilo kar napeto. Povprečna starost mladega prevzemnika je bila 38 let, jaz pa sem kmetijo prevzel pri 27. Vsi so me spraševali: 'Si gvišen? Si siguren?'« se spominja Jure. 
Čeprav je kmetijo prevzel v času krize, te pri njih, pravi, niso čutili – ne v turizmu in ne v prodaji vina. »Vedno smo se znašli in prodali skoraj vse.« Štekarjevi domačim kupcem prodajo le 30 odstotkov vina, preostalo izvažajo na Hrvaško, Japonsko, v Avstralijo in Ameriko. »Šest, sedem let smo čakali, da bo šla Hrvaška v Evropsko unijo. In ko je šla pred dvema letoma, 1. 7., sem imel jaz 2. 7. na mejnem prehodu poln kombi vina. Takrat me je Hrvat vprašal: 'Kamo ideš?' Sem rekel: 'Vozim vino.' 'E, pa kako?' 'E, pa vi ste odabrali Evropsku uniju,'« se spominja, kako je takoj, ko je prenehala omejitev količine uvoza vina, že hitel prodajati v sosednjo državo.

»Skrivnost uspeha, ne le našega, ampak vseh Bricev, so trma, volja do dela in to, da nikoli ne obupamo,« pravi Štekar. Trideset let, kar imajo turizem, je bilo polno izzivov, največji od njih je bila gradnja kleti. »Končali smo jo pred dvema letoma, gradili pa šest, sedem let, korak za korakom. Nikoli nismo vzeli evropskih sredstev, nikoli kredita. Vedno smo delali z našim denarjem, zato je bilo vsa ta leta veliko odrekanja,« se spominja. »Tata bi lahko povedal, kako je bilo, ko so prišli prvi gostje. Tu so bile nekakšne barake – ne socialistične, še slabše kot socialistične. Ni še bilo asfalta, ampak makadam. In potem z leti, kamenček na kamenček, se je vse zlagalo. In še ni dokončano. Zdaj že načrtujemo gradnjo druge kleti,« z nasmehom sklene mladi gospodar.