Tri pred soncem skrite lepotice

To ni turistična propaganda, to so dejstva: Postojnska jama je najbolj znana kraška turistična jama na svetu, največja turistična jama klasičnega krasa v Evropi in eden od največjih kraških spomenikov našega planeta. Je najpomembnejša turistična znamenitost Slovenije in edini kraj na svetu, kjer se je mogoče skozi podzemno pokrajino peljati z električnim vlakom. Jamarji so odkrili skoraj 21 kilometrov rovov Postojnskega jamskega sistema, v katerem je urejenih pet kilometrov turističnih poti.

V Sloveniji je okoli 20 kraških jam, ki so jih jamarji raziskali, turistični delavci pa potem uredili za obiske. Nekatere so postale pravi mondeni podzemeljski svet, drugim so vsaj deloma ohranili prvobitnost, ko se je mogoče po njih v spremstvu domačih vodnikov jamarjev sprehoditi v soju karbidnih svetilk.

»Tu je nov svet, tu je paradiž!«

Postojnska jama je najbolj obiskana turistična znamenitost Slovenije. Fantastični preplet rovov, galerij in dvoran, osupljiva pestrost kraških pojavov ter preprosta dostopnost so glavni razlogi za njen izjemen obisk, saj jo je v skoraj 200 letih obiskalo že več kot 35 milijonov ljudi. Prve ohranjene zapise o njej nam je zapustil Janez Vajkard Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689), a pravi turistični razvoj doživlja zadnji dve stoletji. Utemeljitelj organiziranih potovanj Thomas Cook jo je obiskal kar dvakrat, prvič že leta 1868 s štirinajstimi angleškimi gosti, ki so si ogledali znamenitosti od Pariza do Budimpešte, in drugič leta 1873, ko je organiziral zgodovinsko prvo potovanje okrog sveta. Tako se je Postojnska jama uvrstila na svetovni turistični zemljevid.

Za začetek organiziranega turizma v tej največji jami sicer štejemo obisk avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda leta 1819, toda v Rovu starih podpisov so ohranjeni podpisi obiskovalcev celo iz 13. stoletja. Do začetka 19. so bili znani le vhodni deli jame, dokler ni 14. aprila 1818 jamski vodnik in svetilničar Luka Čeč med pripravami na obisk avstrijskega cesarja, ko je bilo treba pripraviti lojenke za razsvetljavo, šel malo po svoje. Zlezel je med kapniki do dotlej neznanega rova, na njegovem koncu obstal in po vrnitvi k tovarišem vzhičen vzkliknil: »Tu je nov svet, tu je paradiž!« Odkril je nove, najlepše dele jame in s tem odprl Postojno ter njeno znamenitost svetovnemu turizmu.

Postojnski okrožni urad je ta del nemudoma zaprl, da ga je zavaroval pred nepovabljenimi gosti, in nekatere dele, kolikor je bilo mogoče, uredil. Uradno je bil njihov prvi obiskovalec avstrijski prestolonaslednik Ferdinand, ki se je kot prvi vpisal v jamsko vpisno knjigo. Leta 1824 so uvedli vstopnino v jamo, kmalu zatem so jo tudi osvetlili, v drugi polovici 19. stoletja pa so v Veliki dvorani zgradili most čez reko Pivko in poleg nemških napisov uvedli še slovenske, italijanske in češke. V Plesni dvorani so na binkoštni ponedeljek 1825. prvič priredili slavje s plesom. Med domačini je postalo tako priljubljeno, da so take veselice odtlej ponavljali vrsto let.

Jama s pošto

Leta 1872 so od kapniške Prižnice do Velike gore položili 2260 metrov tirov, po katerih so jamski vodniki potiskali vozičke z obiskovalci vse do 1924., ko so vleko motorizirali.

Čisto na koncu 19. stoletja, leta 1899, so v Plesni dvorani postavili »kiosk« in v njem odprli poštni urad, potem ko so jim ta korak odobrili na Dunaju. Kolikor se ve, je to najstarejši podzemni poštni urad na svetu, ki sta ga svetovna poštna zveza in avstrijska pošta 1901. vključili v seznam poštnih uradov. Zdaj pošta deluje v Koncertni dvorani, kjer je postavljena tudi razstava o več kot stoletni zgodovini tega urada in kjer lahko obiskovalci kupijo razglednice ter poštne znamke z motivi Postojnske jame.

Prvo veliko v rdeče usnje vezano zlato spominsko knjigo visokih obiskovalcev postojnske znamenitosti so pripravili 1856., ko so pričakovali obisk avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. in cesarice Elizabete. Prišla sta šele čez eno leto in se kot prva vpisala vanjo.

Leta 1884 so električno osvetlili vse turistične dele. Postojnska jama je torej dobila električno razsvetljavo tri leta pred Londonom! Do 1945., ko se je v zlato knjigo kot zadnji vpisal jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito, je v njej vpisanih okrog 150 kronanih glav, državnih predsednikov, visokih cerkvenih dostojanstvenikov, umetnikov in znanstvenikov. Odtlej so s podpisi znamenitih osebnosti napolnili še štiri knjige, lani pa so izdelali novo, zlato, prvo v samostojni Sloveniji.

V Postojnski jami se dogaja marsikaj. Vsako leto pred božičem že vrsto let pripravljajo žive jaslice, v njej so dali v promet že več priložnostnih poštnih znamk in lani ob 800-letnici obiskovanja jame predstavili spominski kovanec za dva evra. V njej je bilo tudi več odmevnih kulturnih prireditev, 2011. pa so v njej izbrali takrat uradno najlepšo Slovenko.

Unescove Škocjanske jame

Kot bi lahko Postojnsko jamo zaradi njenega jamskega okrasja imenovali slovensko baročno podzemlje, so Škocjanske jame pri Divači, edini spomenik slovenske naravne ali kulturne dediščine, vpisan na svetovnem seznamu take dediščine pod okriljem Unesca, s svojimi prepadnimi meandri in kiklopskimi podzemeljskimi dvoranami gotska podoba našega kraškega podzemlja. Več kot pet kilometrov teh jam so doslej izmerili jamarji ob poteh ponikalnice Notranjske Reke, katere stropi pri Matavunu niso več zdržali teže in so zgrmeli v dno ter odprli veličastno pot v škocjansko podzemlje, njene vode pa se odtlej pokažejo šele v izvirih Timava v Italiji in vmes jamarjem v nekaterih globokih breznih na tej poti.

Na malo več kot dvokilometrski turistični poti po Škocjanskih jamah vidijo obiskovalci skoraj vse, kar zna voda ustvariti v apnencu, od velikih udornih dolin, sotesk in kanjonov do vsakršnih kapniških oblik, tudi tako imenovanih ponvic, skledastih apnenčastih oblik, ki jih ne pozabijo natisniti na nobenem jamskem prospektu. Tisto, zaradi česar so ob vseh teh naravnih znamenitostih Škocjanske jame uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine, pa je tudi povezanost ljudi s tem naravnim okoljem. V Tominčevi jami Škocjanskih jam, ki je bila do leta 1885 edini turistični del teh jam in kamor zdaj pripelje obiskovalce z zemeljskega površja dvigalo, so ljudje našli dokaj varno zatočišče že v kameni dobi in pozneje vse do pozne antike, ko so tam postavili krščansko molilnico, tja doli pa so se domačini zatekali tudi pred Turki.

Kjer plešejo vile

Ob teh dveh jamah je skoraj spregledana Vilenica med Lokvami in Lipico, čeprav je bila v središču pozornosti svetovnih popotnikov že v časih, ko so Postojnsko jamo poznali le domačini. Takoj po odkritju v 17. stoletju so jo imenovali Vilenica, ker se nad njenim vhodom pogosto pojavljajo meglice – za Kraševce so bile to vile, ki plešejo nad pokrajino. Takoj so jo uredili za turistične obiske in je najstarejša turistična jama na Slovenskem in na svetu. Zdaj je znana predvsem po tem, da Društvo slovenskih pisateljev v njej vsako leto podeljuje mednarodne literarne nagrade vilenica, v prvi polovici 19. stoletja pa menda ni bilo turističnega križarjenja po tem delu Sredozemlja, na katerem popotnikov, ki so pristali v Trstu ali na Reki, ne bi peljali na ogled te podzemske znamenitosti. Pri nas najbrž ni tako lepe manjše kraške votline, kot je približno kilometer dolga Vilenica. Izoblikovala jo je ista Reka, ki je izvotlila Škocjanske jame. Iz udorne vrtače pripeljejo turiste stopnice v vileniško Plesno dvorano, kjer so njega dni v resnici prirejali tudi plese, od tod vodi Aleja kapnikov v Rdečo dvorano, ki so jo tako imenovali zaradi njenega rdeče obarvanega kapniškega okrasja, turistična pot pa pelje naprej skozi umetni rov v Vilinsko dvorano, ki so jo turisti lahko občudovali že v časih, ko so jim jamski vodniki svetili z baklami, medtem ko je jama zdaj električno osvetljena.

O majhni Sloveniji lahko torej govorijo le majhni ljudje, saj že samo tri tukaj predstavljene najbolj znane podzemeljske lepotice dovolj zgovorno pričajo o velikosti marsikomu premalo znane Slovenije.