PARECAG – Zdrava kmečka pamet pravi, da če nekaj kupiš, tudi plačaš. A v Sloveniji je možno – ob dobrih zvezah in nehumani sodni veji – kupiti, četudi ne plačaš. Celo več, zasesti lastnino ter zatem družino z majhnim otrokom vred poslati v izgnanstvo, na cesto! Pred našimi očmi se te dni razpleta brutalna deložacija, ki se v normalnem svetu ne bi nikdar dogodila. Slovenija, žal, ni normalna. Če bi bila, potem v sredo zjutraj po triletnega Tiana ne bi prišlo toliko policistov in drugih uniformirancev, in če bi bila, po njegovo babico Elvino Podgorelec ne bi prišel rešilec. Doživela je kolaps. In to zato, ker je pred dvanajstimi leti hotela prodati svoj del hiše, kupec, ki ji nikoli ni plačal kupnine, pa je njenih 158 kvadratnih metrov že prodal tretji osebi, ta pa jih zdaj deložira. »Znašli smo se v mafijski zanki!« so dopovedovali drug za drugim, pred nami pa se je raztezal čudovit razgled na Sečoveljske soline, s kakršnim se ponaša Parecag, zato seveda tudi mikaven plen nepremičninskih plenilcev.
Brezizhodna past
Ko je bilo Špeli, Tianovi mamici, leto in pol, so se preselili na to očarljivo pobočje. Pred 29 leti. »Veste, tega še zdaleč nismo dobili na pladnju!« je opominjala razočarana Elvina na robu živčnega zloma. »Za to smo garali in se morali marsičemu odreči,« je nadaljevala dolgoletna delavka v Drogi. Potem pa so se Špelini starši ločili in si razdelili hišo. Ker je bilo čedalje huje, je Elvina leta 2002 sklenila, da svoj delež – spodnji del, zgornji sobi ter teraso – proda. Svojo namero je predala že zdavnaj propadli nepremičninski agenciji iz Lucije in se ujela v past.
Agencija, s pripravljeno pogodbo v višini 26 milijonov tolarjev, je kmalu našla kupca. »To je bil Uroš Kovač, čeprav je bil, kot se spominjam, na prvem ogledu le njegov šef Peter Mahnič...« V vabo je očitno zagrizel logistični lobi. Mahnič, tedaj pomemben primorski poslovnež, (so)lastnik skupin ACK in Mercate, posredno Splošne plovbe in Ferspeda, »mi je takrat dejal, da želi njegovo podjetje to stanovanje plačati Kovaču!« se je spominjala. In kdo je Kovač? Svetovni splet prikaže, da je stopal po podobnih stopinjah, da je bil tudi on direktor ACK, da je bil v. d. direktorja v Ferspedu, da je bil v Luki Koper odgovoren za kadre. Oba povezuje še nekdo – izginuli Robert Časar, Mahničev sošolec in Kovačev tesni sodelavec. Dokler je šlo. Žalostno.
Usodna napaka
Med temi pomembneži se je nenadoma znašla uboga Elvina, ki kupca sploh ni videla, pa je že bila ob tri milijone. Brez njene vednosti so ceno spustili. Ker se je čutila opeharjeno tudi pri plačilu petmilijonske are, ni hotela imeti nič več z agencijo. »Ves ta čas se mi je zdelo skrajno čudno, da nikakor ne morem priti v stik s kupcem, enkrat je bil Kovač nedosegljiv, so se izgovarjali, drugič ni imel časa...« Od agencije je zato zahtevala le še zadnje: njegovo telefonsko. In ga slednjič priklicala. Prvič sta se tako dobila šele pozno jeseni. »Takrat si je prišel hišo celo prvič ogledat?!« Ta nezainteresiranost kupca ji res ni šla v račun. Sploh zato, ker je imela svoje novo stanovanje že ogledano, rezervirano, za nameček je bila tedaj že brezposelna, denarja pa še vedno od nikoder. Zadnjega dne leta 2002 so jo vendarle povabili, naj se oglasi v notarski pisarni v Kopru.
»To je bil obenem tudi zadnji dan, ko sem še imela predkupno pravico...« V nasprotnem bi šla ta na moževo stran, zato se ji je mudilo, v Luciji je vzela v najem stanovanje, da bi lahko svoj delež čim prej odstopila novemu kupcu. Bila je nestrpna, nervozna, pričakala sta jo notar Ferligoj in že spet Mahnič. Na mizi je bilo milijon tolarjev v gotovini. »'Gospa, tu je denar, tu imate pogodbo, preberite, podpišite!' sta pritiskala name in mi grozila, da me bodo tožili, če ne bom podpisala,« se je spominjala Elvina. »Vedeli so za njeno finančno šibkost in premeteno pritisnili. Mama je podpisala, kar je bila usodna napaka,« je vskočila njena hči. »Toda, ali ni tako, da ko dobiš v roke kupo-prodajno pogodbo, ti ponudijo čas, da jo lahko v miru prebereš?« jo je vprašala Elvina. »Tudi notar ne bi smel biti tako enostranski,« je še zavzdihnila in podoživela naslednja tri leta, ko sta morali s hčerjo živeti v najemniškem stanovanju, o kupnini pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Še več, njen sin Tomi je bil opozorjen, da njegova mama tega denarja sploh ne bo nikoli videla. Zato je Kovaču zabrusil: »Ko boš dal denar moji mami, bom še isti trenutek zapustil njeno stanovanje!« In se vselil, za kar mu je moral plačati 40.000 evrov uporabnine. Njegovo mamo pa so še enkrat ujeli na naivni nogi. »Tako so jo obrnili,« je pojasnjevala Špela, »da se je strinjala še s tem, da se Kovač vpiše v zemljiško knjigo kljub neplačani kupnini.« Tudi tokrat je notarka ni opozorila, kaj podpisuje.
Po treh letih, ko je umrl Špelin oče, sta se vrnili domov. »Bili sva popolnoma brez denarja, pa tudi kupec še vedno ni pokazal nobene volje, da bi poravnal kupnino,« je dejala Špela. Ves ta čas tečejo še sodni postopki, a tudi tu je prva razsodba razsodila, da se mora Elvina ponovno vpisati v zemljiško knjigo in da se Kovaču vrne ara. Nasprotna stran se je na to seveda pritožila in odtlej samo zmaguje. Sodišče je dvakrat zavrnilo tudi njihovo namero o izdaji začasne odredbe, navesti ni hotelo niti zaznamka o sporu. Zato je lahko Kovač, ki ima zraven še eno garsonjero, stanovanje, v katerem živijo Špela, Erik, njun sinek Tian in Elvina, leta 2010 zlahka prodal (za 105.000 evrov) tretji osebi, sokrajanu z Vrhnike Antonu Breznikarju, »ki je bil le enkrat samkrat v bližini, pa še to na parkirišču,« se nad nezainteresiranostjo kupcev vedno znova čudijo Podgorelčevi. Pa še takrat je prvič izvedel, da ni kupil cele hiše, temveč le polovico... Podgorelčevi se odtlej vrtijo v začaranem krogu: nekdo jim je dolžan 17 milijonov kupnine, nekdo drug jih je vrgel na cesto!
Kot najhujši kriminalci
Novi lastnik se že leto dni zavzema za izvršbo na izpraznitev in vrnitev nepremičnine. Odvetnik Gregor Velkaverh, ki je zastopal tako Kovača kot tudi Breznikarja, je dejal le, da je prepričan, da so bili postopki vodeni v skladu z zakonom, medtem ko konkretnega primera deložacije ni mogel komentirati. »A piransko sodišče postopka kljub temu, da ni bilo pravnomočno,« pravi Špela, »ni zaustavilo.« Sedemnajstega marca so se Podgorelčevi prvič počutili kot najhujši kriminalci. Na vratih jih je pričakal izvršitelj in (znova) obtoženi balkanski bojevnik Tadej Poljak ter jim dal devet dni časa. »Seveda smo se uprli, moj sin bo izgubil streho nad glavo!« je bila osupla Špela. In ko ji je socialna delavka zaupala, da ji lahko otroka, če res ne bodo imeli kam, v skrajnem primeru celo vzamejo, se ji je skorajda zmešalo.
Včeraj opoldne je izvršitelj zamenjal ključavnico. Elvina, tudi ona je morala Kovaču plačati 40.000 evrov za uporabo »svojega« stanovanja, je odšla k mami v Osp. »Ima 90 let in še nič ne ve. Če izve, jo bo pobralo...« je zajokala.
Nedaleč stran, na istem pobočju, je imel nedolgo tega podobne težave tudi Vitoslav Türk. Ker pripada drugačni kasti, je svoj problem že rešil...