Tri leta živela v avtu, 
zdaj je vsaj v garaži

ZAGORICA PRI DOLSKEM – V Sloveniji je vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti že doživela eno od oblik nasilja, vsaka četrta je bila fizično napadena. Tudi življenje 52-letne Anke Horvat je en sam holokavst. Že na njenem obrazu je takoj videti, koliko je revica pretrpela. Nad njo se je namreč zgrnil najokrutnejši teror, raje vam ne bi povedali, kaj vse je njen partner počel z njo, svojo sužnjo. Doživela je najbolj peklenski Dantejev pekel, ki si ga lahko zamislite, ugrabil in poteptal je vso njeno dostojanstvo. Izgubila je samozavest, upanje, njena samopodoba je izmaličena. »Nikomur več ne zaupam,« je dejala. Pred šestimi leti je preprosto morala pobegniti iz Murske Sobote, stran od te človeške pošasti, ki je imela povrhu še odlične zveze s policijo.

Sredi noči sta jo prišla iskat nečak in svak iz Zagorice pri Dolskem. Kar v copatah in spalni srajčki sta jo spravila v avto – v svobodo. »Če me takrat ne bi odpeljala, bi bila danes mrtva,« jima je Anka še danes hvaležna. »Ker je bilo tako hudo,« zavzdihne. »Vse, kar sem imela, sem dala za hišo, da sva jo naredila, nazadnje pa sem ugotovila, da moram pobegniti, če hočem ostati živa.« Ostala je brez strehe nad glavo.

Začarani krog

Prvo leto je preživela v varni hiši in si kmalu zatem našla službo v trzinskem podjetju, kjer perejo za bolnišnice in hotele. »Vedela sem, da na socialno ne morem čakati, vedela sem, da sem sposobna in da rada delam!« Njen partner ji prej ni pustil delati. »Delajo samo kurbe!« ji je neprestano govoril. Ker pa Anka očitno ni rojena pod srečno zvezdo, je, če je hotela ohraniti službo, zdrsnila v začarani krog. »Službo sem našla, stanovanja ne. Če dam za stanovanje, nimam za bencin in hrano,« je pojasnila položaj, v katerem je v bistvu še danes. Tri leta je zato živela kar v svojem belem cliu, »malo tukaj, malo tam,« kot je jedrnato opisala obdobje klateštva. Anka sicer le s težavo govori o svoji črni preteklosti, za katero so pravzaprav vedeli le njena sestra Vida in njeni iz Zagorice.

Anka je nekoč v skrajnem obupu vendarle prosila sestro, ali ji odstopi neki košček s streho nad glavo. Že zaradi naporne službe, v kateri se delo začne ob petih zjutraj, zavleče pa tudi pozno v noč, je nujno potrebovala stalno bivališče. Odstopili so ji delavnico, nekakšno garažo, polno orodja in druge krame.

Med zlobnimi jeziki

Zdaj je že dve leti tu, v Zagorici, visoko v hribih, kjer jim niti snega ne splužijo vedno. V majhni zatohli delavnici si je za silo uredila življenje, vse je urejeno, vse pospravljeno, na lastne oči smo se prepričali, da je Anka nadvse odgovorna in redoljubna ženska. Vse v delavnici ima smisel, red. Ker so ji dovolili, da si kupi peč, je zdaj tam tudi prijetno toplo. Na povsem novem štedilničku si lahko končno pripravi svojo najljubšo jed – pire krompir in dunajca. Toda ves smisel se podre v trenutku, ko izvemo, da so njen hladilnik mrzla tla in, še huje, da je njena kopalnica pravzaprav navaden otroški lavorček, njeno stranišče pa bližnji hlev, kjer se mora pri opravljanju potrebe nehote družiti z zajci, kurami in kozami! »In kje, zaboga, je tu smisel?!« se ne moremo pomiriti.

Anka se je v Zagorici znašla med številnimi zlobnimi jeziki, ki nikakor ne razumejo njene stiske in preteklosti. »Neradi vidijo, da med njimi živi črna ovca, ki nehote izstopa, saj živi v garaži,« je s prstom pokazala na hinavščino, ki je tam očitno močno zakoreninjena. Neki njeni sorodnik je še posebno alergičen nanjo, čim prej bi se je rad znebil. Prav sramuje se je! »Res ne razumem!« ne more verjeti. »Pa saj ne more biti vsakomur z rožicami postlano. To se mi je pač zgodilo, žilava sem in se bom iz vsega tega tudi izkopala in rešila!«

Človek zna biti resnično grd, zanima ga le oblika, vsebina nikakor. Tukaj, v Zagorici, kažejo s prstom na ubogo Anko in pozabljajo, da ob vsem hudem, kar se ji dogaja, redno hodi v službo in ne jemlje bolnišk. Sestri plačuje tudi za elektriko. »Dolžna pa res nočem biti!«

Želi si na svoje

»Z lučko si ob večerih svetim, da me ja ne bi kdo opazil,« hoče biti čim bolj nevidna. »Raje vidim, da sem sama. Vsaj ne vidijo, kolikokrat jokam, kolikokrat mi je hudo ...« Še najlepše ji je, ko jo prideta obiskat sestrina vnuka, Aleks in Tilen, ki se najbrž še ne zavedata, kakšno srečo imata, da sta lahko z Anko. Nečak Boštjan ji je posodil računalnik, ki ji zdaj skrajša marsikatero urico osamljenosti. Priseljeni Matjaž Ivanc jo je povsem po naključju potegnil iz blata: zastonj ji je popravil avto in poskrbel, da je slišana, da lahko vsaj malo povzdigne glas.

Kako bi bilo lepo, če bi jo uslišala tudi država! Anka je bila namreč že vsepovsod, hodila je od Poncija do Pilata, toda nič od nič. Na občini pravijo, da stanovanj ni, naj si ga raje poišče kje drugje, različne komisije in (ne)varuhi človekovih pravic, ki, oprostite, sploh ne vem, zakaj pri nas obstajajo, pa ji pošiljajo neka brezvezna mnenja, od katerih nima popolnoma nič. S centra za socialno delo, denimo, je Horvatova, ženska, ki živi v sestrini delavnici, prejela sramotno odločbo. Dodelili so ji namreč enkratno denarno pomoč v višini 230,61 evra za, pazite, »premostitev trenutne materialne ogroženosti«. In si nad njeno usodo umili roke! »Želim si le na svoje!« je njena pobožna želja, ki pa v eni najbogatejših občin (Dol pri Ljubljani) nikakor noče biti uslišana. Pa ljudje božji in tisti, ki odločate, Anka Horvat si želi samo v socialno stanovanje in nič drugega!