Tri leta po smrti mamice in žene pod novo streho

STRAŽA NA GORI – Tik preden se cesta spusti proti Žički kartuziji, so visoko nad Dramljami v šentjurski občini, na Straži na Gori, posejani številni vinogradi. Zidanice v teh dneh že samevajo, saj so vinogradniki grozdje že obrali in stisnili v mošt. Sredi idilične Straže na Gori sta si pred več kot 15 leti skromen dom, v kar 400 let stari zidanici, uredila danes 46-letni Anton Gilčvert in njegova Marija, z njima pa je živela tudi Marijina mama in Antonova tašča Marija Zdolšek. Marija je Antonu pri rosnih 16 letih povila hčerko Urško, tri leta pozneje pa še sina Jerneja. A življenje družini Gilčvert ni prizanašalo. Anton je dobival le priložnostna dela, pri Jerneju pa so odkrili revmatični artritis, avtoimunsko bolezen, ki prizadene vse telo

Jernejevo zdravljenje je terjalo dodatne stroške, ki jih je družina komaj zmogla. Pravzaprav jim je že takrat, vsaj s hrano, veliko pomagal Rdeči križ. Stiskali so se v svoji stari vlažni in plesnivi hiški oziroma kleti, ki je vedno bolj razpadala. Morda bi skromno, neopaženo in v krutih razmerah živeli še naprej, če Antonova žena ter Urškina in Jernejeva mamica Marija pred natanko tremi leti ne bi nenadoma umrla zaradi razlitja žolčnih kamnov. To je družino pahnilo v še hujšo bedo, Urška, takrat stara 12 let, pa je morala čez noč prevzeti mamino vlogo. Skrbela je za bratca, ki ima neozdravljivo bolezen in še zdaj dobiva injekcije in hodi na terapije, pa tudi za babico in očeta in prevzela skrb za gospodinjstvo. Kuhala je in se trudila, da je bilo doma, na vrtu, kar največ zelenjave. A stiska družine Gilčvert ni ostala skrita očem, zanjo so se prvi zavzeli v šentjurski zvezi prijateljev mladine (ZPM) in začeli zbirati denar, da bi družini postavili nov dom. Anton je upal, da se bo denarja zbralo vsaj za brunarico, saj bi bila ta, ker bi bila vsa lesena, tudi primerno bivalno okolje za Jerneja. A danes v Straži na Gori stoji sodobna, zavidanja vredna hiša, za katero so denar prispevali številni dobrotniki. V kletnih prostorih je urejena kurilnica, v osrednjem so kuhinja, dnevni prostor in sobi za očeta in babico oziroma taščo, v mansardi imata Urška in Jernej vsak svojo sobico, v kateri so osnovni kosi pohištva – omara, postelja in pisalna miza, med obema sobama je tudi kopalnica.

Obira jabolka

»To je sreča, ki te obišče samo enkrat v sto letih. Mene je očitno našla, da smo zdaj v novem domu. Občutki so nepopisni, tega človek ne doživi vsak dan. Vse mi je všeč, občutek je v novi hiši čisto drugačen kot v stari, ki se je nikoli ne bi dalo tako obnoviti, saj je preveč dotrajana,« nam je ganjen dejal Anton, ki nekaj sto evrov na mesec trenutno zasluži z obiranjem jabolk v podjetju Meja, ki ima nasade jablan na Slomu pri Ponikvi. A kaj ko se bodo obiralna dela kmalu končala. Vendar upa, da se bo potem našlo še kakšno, da bodo Gilčvertovi lažje živeli. Kar se le da, si pridelajo sami, a je letošnje vreme večino pridelkov oklestilo tudi pri njih, v hlevu pa redijo pujska, da bodo imeli vsaj nekaj mesa. Jernej, ki obiskuje šesti razred osnovne šole v Dramljah, nam je priznal, da je najbolj vesel lastne sobice, enako tudi Urška, ki ji je kuhanje po mamini smrti tako priraslo k srcu, da namerava po končani osnovni šoli nadaljevati šolanje na srednji gostinski šoli v Celju. Gilčvertovi so skupaj z babico in taščo Marijo prvič prespali v novi hiši v noči na 11. oktober, prav na dan, ki jih je pred tremi leti ovil v žalost, ko so izgubili mamico, hčerko in ženo Marijo.

»To je že sedma družina v naši občini, ki smo jim pomagali izboljšati bivalne razmere, a nikjer situacija ni bila tako pereča kot pri Gilčvertovih,« je dejala Albina Karmuzel, predsednica ZPM Šentjur. In priznala, da so se v vsem tem času z družino zelo povezali. »Pa vendar, če se ne bi odzvalo toliko dobrih ljudi, ki so peljali akcijo naprej, predvsem moram tu posebej omeniti Iztoka Doverja, Boštjana Kneza in Luka Ciglerja, te hiše danes verjetno ne bi bilo. Našli smo se v nesreči, končali pa v sreči.«

Lani so se tako začela gradbena dela, Fakulteta za gradbeništvo in arhitekturo Univerze v Ljubljani je prevzela skrb nad izvedbo projekta in pripravila tudi vso dokumentacijo za gradnjo lesene hiše, ki je najprimernejša zaradi Jernejeve bolezni, Iztok, Boštjan in Luka pa so bili nato tisti trije ključni ljudje, ki so sami fizično delali, prevzeli pa so tudi skrb za dogovore z drugimi izvajalci, da so ti dela opravili čim ceneje. Investicija je ocenjena na 110.000 evrov, od tega so skoraj polovico zbrali v denarju, preostalo pa v materialu, skupaj pa je denar darovalo okoli 100 donatorjev, ki so prispevali od pet pa vse tja do 15.000 evrov. A pomemben in dragocen je bil seveda prav vsak, četudi en sam skromen evro.