Tri četrt Slovenije ne mara jagnjetine

LJUBLJANA – Zime ni bilo, zato bi bilo prav fino, če bi ovčerejci svoje črede spustili na polja, da bi malo popasle morda previsoko žito, ki lahko ob zorenju zaradi predolgih in neutrjenih steblov poleže, in škoda je tu. Ovce so v Sloveniji in v Evropi izgubile svojo vlogo, tako družbeno kot v kmetijstvu. V Sloveniji je bilo nekoč kar 450.000 ovac, danes jih je le še 125.000 in po besedah ovčerejcev število še naprej rahlo upada. Stagnira tudi kozjereja, koz v Sloveniji je po besedah ovčerejca Borisa Grabrijana manj kot 20.000.

Ko se je pred leti že zdelo, da bo reja drobnice spet zaživela, se je izkazalo, da pravzaprav nimamo temeljev za to. Tradicionalno ovčje meso jedo na zabavah le Belokranjci. Na Primorskem ga odprodajo v Italijo, tudi na Solčavskem kljub začetnemu navdušenju ovčereja peša.

Prvi razlog postopnega opuščanja ovčereje je po mnenju poznavalcev v povprečni visoki starosti rejcev. Kot omenja Grabrijan: »V Beli krajini je večina rejcev starejših ljudi in imajo vsak svojih 15 ali 20 ovac, ki jih v primerjavi z zahtevnejšim govedom lahko obvladajo.« Ovce se vendarle pasejo, zato je dela malo manj. Večjih rejcev je malo. Drugi problem je v tem, da večina Slovencev z izjemo Belokranjcev na tradicionalnem jedilniku nima ovčjega mesa. »V Beli krajini je na vsaki družinski zabavi pečeno jagnje na kolu, medtem ko zrezka ne poznamo.« Povprečna teža jagnjeta za na kol je 30 kilogramov (teža očiščenega trupa 12 kilogramov), za razsek, se pravi za zrezke, pa mora biti žival težka od 35 do 40 kilogramov ali več, kar je v Sloveniji še vedno redkost.

Na kmetiji pri Andreji Mastnak s Straže na Gori pri Dramljah redijo 65 ovac. »Na leto prodamo od 60 do 70 jagnjet, trenutna cena je od 5,5 do 5,8 evra, kar pomeni, da dobimo dobrih 4000 evrov. Če prištejemo nekaj tisočakov lanskih subvencij, smo skupaj na 11 hektarjih površin ustvarili kakih deset tisočakov prometa.« Sliši se veliko, vendar je več kot polovica stroškov, kar pomeni, da ne ostane niti za pol minimalne plače. »Če mož ne bi imel podjetja, kjer tudi delam, ovac verjetno ne bi več imeli.«

Za preživetje 300 ovac

Stvari se vendarle premikajo, saj se zdi, da je pritisk z ovčjim mesom z Nove Zelandije, od koder smo po Grabrijanovih besedah pred leti v EU dobivali 180.000 ton neocarinjenega ovčjega mesa, malce popustil. Kilogram zadnjega ovčjega stegna se v trgovinah prodaja po 23 evrov za kilogram. »Če se rejec sam organizira in ustvari lastno prodajno mrežo, je tu neka niša, s prodajno ceno 16 evrov za kilogram stegna lahko malce splava. Seveda mora biti kos konfekcioniran, vakuumiran,« pravi Grabrijan. »A za to moraš biti primerno mlad in imeti več ovac, morda 300. Za kupce, denimo gostilničarje, ti mesa ne sme zmanjkati,« pripomni Mastnakova.

Eden takih rejcev, ki poskušajo preživeti z ovčerejo in prodajo mesa, je Uroš Macerl iz Ravenske vasi nad Zagorjem ob Savi, ki trenutno redi 200 ovac in na leto vzgoji kakih 500 jagnjet. »Čredo mislimo še povečati na 250 ovac s ciljem, da nobenega jagenjčka ne prodamo za manj kot 100 evrov.« Trenutna cena kilograma jagnjetine pri Macerlovih je 7,7 evra za kilogram.
»S tem bi radi ustvarili dve delovni mesti, zase in za sina Urha, ki končuje kmetijsko šolo.« V naslednjih letih imajo v načrtu svojo klavnico, že zdaj pa precej delajo za razsek in pripravo mesa za prodajo: »Za gostilne je primeren malce bolj grobi razsek, za gospodinje fini razsek, ko so kosi, denimo medaljoni, že pripravljeni za peko.«