Trgovanje s hvaležnostjo

Razgled je bil veličasten, spodnji jezik Manhattna se je iztegoval v ustje reke Hudson s Kipom svobode na desni in otokom guvernerjev na levi strani. Še pred nekaj leti bi se finančniki s pravniki pretepali za tako vrhunsko lokacijo, toda kriza še ni usahnila in družina Wolfson, ki ima nebotičnik v finančni četrti New Yorka, je potomcu dala na voljo eno nadstropje, da v njem domuje inkubator za mlada tehnološka podjetja. Aleks Jakulin je mimo mize za pingpong in naključno raztresenih pisalnih miz domače krmaril proti mirnemu kotu. Tam je namreč tudi njegovo podjetje Ganxy, s katerim želi splet iz ustvarjalnega prostovoljstva pretvoriti v za ustvarjalce finančno vzdržen ekosistem.

Najboljši doktorat

Zdi se naravno, da se je znašel v enem od zagonskih središč, ki New York spreminjajo v Silicijsko dolino vzhodne obale (čeprav Jakulin ne mara te primerjave), saj je njegov strokovni življenjepis seznam presežkov. Računalništvo je študiral na univerzi v Ljubljani, delal je na Institutu Jožef Stefan, za svoje delo pa ni dobil le študentske Prešernove nagrade, ampak je njegov doktorat o umetni inteligenci za najboljšega v Evropi leta 2005 razglasilo tudi evropsko združenje za umetno inteligenco. Kot najstnik je v laboratorijih HP pomagal razviti postopek za stiskanje slik JPEG-LS, s katerim sta roverja Spirit in Opportunity pošiljala fotografije z Marsa. Kot bruc je izkušnje prelil v soavtorstvo grafičnega formata PNG, ki je postal eden od temeljev svetovnega spleta.

Sežančan je svojo pot proti ZDA začel z odhodom na mednarodno gimnazijo v Devinu, a po njej ni izbral študija v tujini, saj pravi, da ni želel izgubiti slovenskih korenin. In to kljub temu, da ga je dvomesečna poletna praksa v laboratorijih giganta HP na zahodni obali ZDA (dobil jo je z zmago na računalniškem tekmovanju) tako navdušila, da se je naslednje leto vrnil kot najmlajši redni praktikant. Če je v svojem kotičku stopil na prste, je čez pregrado videl naravnost v pisarno Billa Hewletta, v njej je nekoč srečal Davida Packarda. »Bil sem navdušen, v dveh letih sem iz Slovenije prišel v središče računalniške industrije,« se spominja.

Splet ni brezplačen

Ob vrnitvi domov je hitro ugotovil, da zaupanje in denar ne preskakujeta meja s takšno lahkoto kot informacije. »Ustrezno okolje in poslovna kultura sta zelo pomembna, če se želiš lotiti posla,« diplomatsko opiše slovensko vzdušje in hitro doda, da noče kritizirati, ker »to povzroči le, da so ljudje nesrečni in nato zapiti«. Kar prek spleta se je dogovoril za sodelovanje z oddelkom za statistiko newyorške univerze Columbia. »Načrt je bil: pridem za sedem mesecev, delam kot raziskovalec, se ne ukvarjam z mestom, zasovražim beton in si zato želim nazaj,« se spominja Jakulin. A se ni izšlo. Najprej se je izvil iz slonokoščenih stolpov akademskega sveta, saj si je želel, da bi svoje znanje uporabil v praksi. Njegov zadnji podjetniški podvig je Ganxy, kar v kitajščini pomeni hvaležnost. »Ta je rezultat dobre izmenjave med ljudmi. Denar je sprevržen, zato poskušam proč od njega in bolj k temu občutku, ki je osnova za trgovanje,« povsem netipično za svetovno prestolnico kapitala opisuje svoje delo. Prepričan je, da bi bilo treba za vse vsebine na spletu plačati, težava je, da trenutno ni preprostega načina za njihovo prodajanje. Zato razvija orodje za mikroplačila, ki ustvarjalcem omogoča plačilo za svoje delo, uporabniki pa niso bombardirani »z oglasi za stvari, ki jih ne potrebujejo«. Spletne naročnine so »kot vsiljena poroka, ljudje so previdni pred dolgoročnimi obveznostmi, medtem ko je mikroplačilo kot kovanec, vržen v klobuk uličnega muzikanta«.

Sam se dolgoročnih obveznosti sicer ne boji, saj je v vrsti v muzeju spoznal Američanko, ki mu je ukradla srce, ji nadel poročni prstan in Ameriko izbral za drugi dom. Za zdaj je to New York, ki mu je všeč, »ker za življenje v njem ni treba kupiti avtomobila«, poleg tega ga navdušuje kulinarična raznolikost. Tudi odkrivanja novih restavracij se je lotil s takšno zavzetostjo kot svojega strokovnega dela, zato ni čudno, da mu nekateri tukajšnji prijatelji pravijo kar kulinarični diktator, a jih ob priložnostih mojstrsko potolaži z dobrotami, narejenimi po starih slovenskih receptih.