Običajno oče prenese ljubezen do svojega hobija ali poklica na otroke, včasih pa se zgodi tudi obratno. Tako je bilo v primeru danes 81-letnega Mira Štrancarja iz Ajdovščine. Pa ne samo njega, zdaj 51-letni sin Valter je z veseljem do starodobnikov okužil tudi mamo Marijo. Rezultat si ogledamo v garaži za hišo: rdeče-črn fiat 500 A, priljubljeni topolino, tako lesketajoč se, kot da je pravkar zapeljal s tovarniškega traku.
»Valter je se v Portorožu učil za ladijskega strojnega inženirja in seveda prihajal domov na počitnice, pa sem mu kupil starega tomosa T12, da mu ne bi bilo dolgčas. Zglancal ga je in se vozil z njim, na izviru Hublja so ga še ustavili policisti, ker ni imel izpita. Ta moped ga je navdušil za druge stare motorje in avtomobile, tako je pripeljal tudi dkw F8 meisterklasse, letnik 1938, imel je samo 6-voltno napeljavo in bil v obupnem stanju,« začne strojni ključavničar, ki je vse do upokojitve delal v Fructalu. »Niti kolesa se niso vrtela,« reče Marija in v isti sapi pristavi: »Da se je sinu zmešalo zaradi oldtajmerjev, razumem, ampak da se je še možu. No ja, pa saj je Valter zastrupil vso družino.« H kateri spada še hčerka Karmen, ta živi v Trbovljah.
Dekaveja so obnovili in je dobil novega lastnika na Dolenjskem, zatem pa je Miro izvedel za topolina, letnik 1939: »Carinik iz Nove Gorice ga je imel razkopanega in je nad njim obupal. Leta 1990 sem ga kupil za 3500 dinarjev (takratnih 500 nemških mark) in ga v treh zabojih pripeljal domov. Prvi lastnik je bil pa vojvoda Aoste, poveljnik 3. italijanske armade, ki si je ga dal izdelati po naročilu, kar je vidno po trdi strehi, standardna je bila platnena, in drugačni prednji maski,« nadaljuje Miro.
Obnovo je začel 2. julija 1991. »Sem odvil čep za olje v diferencialu, olja je bilo le za vzorec. Cel dan sem čistil diferencial in obe zadnji vzmeti,« je zapisal v dnevniku restavriranja, ki ga je pozneje s pomočjo Zveze SVS izdal v bogato opremljeni brošuri. Zadnji stavek nosi datum 8. junij 1994 – torej ravno današnji dan pred 22 leti: »Ivan Praček končal popravilo zavor.« V svojem redoljubnem slogu je še preštel vložene ure – 1907 – in potrošen denar – okrog 10.000 evrov.
Deset dni pozneje se je pražnje oblečeni Miro Štrancar zapeljal na Agroind v Vipavo, na prvi tehnični pregled: »Vozilo je bilo tehnično brezhibno. Tehnična komisija je imela pripombo le na ročno zavoro, ki je premalo prijela. Doma sem napako sam odpravil.«
Miro, tudi pobudnik ustanovnega zbora Zveze slovenskih društev ljubiteljev starih vozil pa ustanovni član društev Balilla ter LSV Vipavska dolina, je s svojim topolinom 500 A, v katerem ropota motor iz modela 500 C, sodeloval na kopici relijev, z vedno dobro obiskanim domačim – Rallyjem Vipavska dolina na čelu. Leta 2013 je v svoji kategoriji zmagal na prvenstvu Zveze SVS: »Ta pokal je zame kot olimpijska medalja!«
Ob tako zasedenem urniku Miru Štrancarju preprosto primanjkuje časa, da bi se lotil obnove – še enega topolina, ki pod belo rjuho čaka v tesni garaži, ob že restavriranih vespi in Guzzijevih motociklih.
| Majhen in siv Senator Giovani Agnelli je leta 1934 naročil Fiatovemu konstrukcijskemu oddelku, naj pripravijo načrt za avto s prostornino motorja 500 ccm ter močjo 13 KS pri 4000 vrt./min, ki naj ne bo dražji od 5000 lir – letna plača kvalificiranega delavca je bila 6000–8000 lir. Jasno je bilo namignjeno, da mora biti vozilo najmanj konkurenčno podobno majhnim in cenovno dostopnim nemškima DKW in hanomagu ter francoskemu salmsonu. Dve leti pozneje je po torinskih ulicah zapeljal prvi avto z oznako zero A. Zaradi sive barve in majhnosti je takoj dobil vzdevek miška, topolino. Do leta 1955 so izdelali natančno 519.845 fiatov 500 tipov A, B in C. Majhen in siv |
