Korel in Polde se po opravljenem tečaju zaposlita kot pilota bojnih pilatusov Slovenske vojske. Čaka ju prvi polet. Vzlet uspe, tudi polet od Brnika do Cerkelj opravita brez težav, potem pa gorje! Pristajalna steza je nenadoma velika krajša od tiste na simulatorju, kjer sta vežbala.
Napneta vse moči, posrkata vse znanje in še več, aktivirata vse zavore in se spustita na asfalt. Od gum na kolesih se kadi, a sreča jima je mila, nepoškodovana se ustavita na bližnji njivi med koruzo.
»Idioti neumni, kako se naredili to stezo,« benti Korel in snema čelado.
»Saj nima več kot sto metrov!«
»Točno,« ves preznojen doda Polde, »glavno jim je, da je široka skoraj kilometer ...«
Korel gre s prijateljem v hribe pa nabašeta na skupino, ki se je šla bungee jumping.
»A poskusiva še midva?« vpraša Korel.
»Ni šans!« je odločen kamerad. »Na ta svet sem prišel zaradi ene strgane gume. Ne bom tudi šel z njega zaradi istega razloga.«
