Selektorski poklic še zdaleč ni enostaven, pa naj gre za kateri koli šport. Kadar ekipa ali posameznik(i) zmaguje(jo), trenerja seveda vsi nosijo po rokah, kadar uspehov ni, je ta največkrat glavni krivec za poraze in prvi na udaru kritik. Danes si, jutri te ni. Naj se sliši še tako kruto, a tako pač je v športu, moštvenem ali posamičnem, v nogometu, košarki ali smučarskih skokih.
Noben trener ni večen in nihče ne dobi dosmrtnega mandata, ko prevzame taktirko in začne voditi reprezentanco. Kako dolgo krmili barko, je odvisno v največji meri od tega, kako je uspešen in kakšne odnose vzpostavi s svojimi izbranci. Toda vsakomur so prej ali slej šteti dnevi, naj ga pogodba veže (še) tedne, mesece ali leta. Kdor ti jo da v podpis, ti jo lahko že jutri tudi prekine.
Selektor, ki meni, da je nezmotljiv in nezamenljiv, se bo težko izognil padcu na trdna tla. Vzponom praviloma sledijo padci in še tako uspešen niz se bo enkrat končal. Razlogov za to je seveda več; lahko preprosto nastane zasičenost, trener izgubi avtoriteto, tekmovalci pa zaupanje vanj. Pojavijo se trenja, z njimi se povečuje nezadovoljstvo znotraj ekipe in posledično v njej ni več prave kemije.
Ko pride enkrat tako daleč, da začnejo reprezentanti razmišljati o menjavi selektorja in v ta namen sklicevati sestanke, barki ni več pomoči – začne se potapljati. Isto strokovno vodstvo je ne more več obdržati nad gladino, pa naj se še tako trudi, da bi preprečilo najhujše. To lahko stori le svež veter, ki ga mora seveda nekdo sprožiti.
Problem mnogih trenerjev je ta, da pogosto ne znajo oceniti, kdaj je pravšnji čas za njihov umik, in kljub neuspehom trmasto vztrajajo na svojem položaju in se ga oklepajo kot pijanec plota. Podobno težavo imajo – mimogrede – tudi številni boksarski šampioni, ki se prav tako velikokrat ne znajo posloviti na svojem vrhuncu. Ko začnejo trenerji s svojimi varovanci nizati neuspehe, poceni razprodajajo pridobljeni ugled, pri čemer se očitno ne zavedajo, da jim bo prej ali slej zmanjkalo kredita.
