WEST ISLAND – Trebanjski jadralec Srečko Pust in njegova žena Olga, ki sta s svojo jadrnico Ciao sodelovala v svetovni regati potniških jadrnic World ARC, sta v torek v Indijskem oceanu doživela brodolom! Jadrnica je potonila, oba jadralca pa so vendarle rešili. Srečko Pust je v elektronskem sporočilu, ki so ga objavili na spletni strani Jadralnega kluba Novo mesto, sporočil, da je voda vdrla pri krmilu. Plovilo sta reševala polnih šest ur, nakar sta bila prisiljena odnehati. Zaplapolala je bela zastavica.
Okoli sveta Na spletni strani regate so sporočili, da so slovenska jadralca varno evakuirali na drugo jadrnico, potem ko je njuna jadrnica potonila po trčenju v oviro pod vodo. Trčenje se je zgodilo okoli polnoči, ko so pluli iz Indonezije proti avstralskim Kokosovim otokom. Na to otočje so nato krenili skupaj z rešenima slovenskima jadralcema, ki sta sodelovala na regati, ki se je začela že januarja letos v Saint Lucii in v kateri sodeluje okoli 40 plovil z okoli 250 ljudmi iz 20 držav. Več kot 26.000 navtičnih milj dolga pot naj bi jih vodila okoli sveta, končali pa naj bi jo na izhodišču aprila prihodnje leto. Srečko Pust je z ženo Olgo sicer pred leti na 14-metrski jadrnici Ciao že plul okoli sveta, svoje vtise in doživetja pa strnil v lani objavljenem popotnem dnevniku Modre sanje. |
Drama brodolomcev
»Še vedno sva v šoku!« je pretreseno poročal Srečko.
Kaj se je pravzaprav zgodilo? Navsezgodaj, ko se je ravno začenjalo daniti, je nekaj počilo na krmi. Avtopilot se je samodejno izklopil, Srečko je poskušal krmilo narahlo obrniti, pa je le zaškrtalo. Veter je močno zavijal, ko je Srečko slednjič sprevidel, da barke ne zmore več nadzorovati. Iz sladkega sna je takoj prebudil Olgo. »Upal sem, da je kaj narobe z avtopilotom ...« je premišljeval. Odprl je pokrov, kjer je zasilno krmilo, in prestreljeno zagledal. Tam, kjer bi moral biti nastavek za ročico, je zazijala prazna luknja. »Takrat sem dokončno spoznal, da sva v težavah!«
Drama se je začela. Olga je pregledala kalužo, uf, še sreča, ni bilo vode. »Vsaj to,« sta si za hip oddahnila. Toda Srečko je že kmalu zatem opazil, da je jašek, v katerem bi moralo biti pritrjeno krmilo, odlomljen, krmilo pa je nihalo v morju – skupaj z valovi. Črpalka se je vklapljala čedalje pogosteje, jebenti, zakolne Srečko, do Cocosa je predolgih 40 milj! Vsaj pet ur jadranja, na mah oceni kapitan. »Sva brez krmila, imava vdor vode!« je zatulil in postavil diagnozo.
Neskončno daleč
Pritisnil je gumb za alarm. Čez eno uro le zagleda Johna, ki je potem rutinirano prevzel koordinacijo reševanja. Dogovorita se za vleko, a je bil vdor vode neprimerno večji, kot je sprva kazalo. Olga je začela z vedrom prelivati vodo, Srečko je to počel z ročno črpalko. Barka brez jader se je krepko pozibavala, vleka je šla hudičevo slabo, Johnov motor je bil prešibak, hitrost premajhna, zibalo se je – za bruhati. Vode je bilo že toliko, da jo je morala Olga z vedrom prelivati zdaj že v kokpit. Utrujenost jo je vse bolj grabila, vprašanje, koliko časa bo še lahko zdržala v tem norem ritmu.
»Po pol ure nismo več prišli nikamor, vode je bilo preveč, preveč,« se je spominjal Srečko. Zdaj sta si vedro že drug drugemu podajala. Srečko je moral medtem prižgati tudi črpalko v zadnji kopalnici, takrat se je voda zlivala tudi v ta prostor. Pa v kuhinjo. To je to, bila sta že do vratu v vodi, kot se reče. Nekaj časa je sicer še kazalo, da sta obvladovala položaj, ki je nastal, »naporno je,« sta se brodolomca le še komajda držala nad gladino. »Kako dolgo lahko sploh še zdrživa!?« je bil v skrbeh Srečko. »V eni uri lahko naredimo kakšno miljo, dveh zagotovo ne!« je na glas razmišljal. Do zavetja, do kopnega pa je bilo še debelih 38 milj! Neskončnih. »In tam? Tudi če nam uspe, tam vendar ni ničesar!« Bila sta pred surovo zagato.
Olga je začela obupavati, utrujena do konca.
Ciao, čao!
Medtem je priplulo še nekaj bark, Royal Leopard je močnejši od Johnove barke, ta bi lahko prevzel vleko. Težave so se le še grmadile, Ciao bo vsak čas brez elektrike, voda je dosegla dno salona, motor dela vse počasneje, oglašajo se še drugi alarmi, vse je šlo v maloro. Za nameček so zavohali težave še morski psi, zavohali plen, tudi človeško meso?
Olga se je že nekaj ur brez postanka borila s polnimi vedri vode, s polno paro garala, voda pa se ni zmenila za njeno utrujenost in vse bolj naraščala. »John, ne bova zdržala!« je zakričal Srečko. Z Olgo sta bila tedaj pred odločitvijo: kdaj odnehati, kdaj priznati premoč, kdaj predati … Za hip sta se spogledala, poskušala biti karseda trezna in razumna, prav nič panično nista delovala. »Preprosto ne gre več! Naredila sva, kar je bilo v najini moči. To je nepreklicni konec!« sta se strinjala in takoj sporočila Johnu. »John, we abandon the boat (zapuščamo krov, op. a.)!« Ta o tem obvesti še preostale.
Srečko sproži raketo, kar tako, ker je bila ravno pri roki. Ta strel je tudi na simbolni način pomenil slovo od njune barke. Ciao, čao! Ki se je potopila prav počasi, res klavrno, toda tako pač je.
Kapitan brez barke
Olga je začela reševati, kar se je rešiti dalo, do kraja trpati v potovalke, ona – obleke, knjige, on – elektroniko. Eden zadnjih pogledov na osrčje barke je bil pomenljiv: konzerve in druge pločevinke so plavale, voda je premetavala hrano zdaj levo, zdaj desno, da ne govorimo o predalnikih in še marsičem. »Kakšen pogled!« je zgroženo ošvrknil Srečko.
Kmalu sta bila kot ciganski voz, sedela in čakala, premišljevala, kaj bi še vzela s seboj. Srečko ni imel srca, da bi naredil en samcat posnetek, poslednjo sliko. Njuni strast in slast sta se v tistem utapljali, utapljali v pozabo morskih globin. Videlo se je, da mu je hudo, z barke ni hotel vse do zadnjega. Čas pa je tekel, tako hitro, da je bil premec le še pol metra nad vodo. Srečko je razmišljal, da bi kar zaplaval do bližajočih se bark. Zadnjega stika z barko ne bo nikoli pozabil. »Kljun je že pod vodo, čakam. Kličejo me, naj pridem. Čakam. Barka tone. Morje zalije okno kopalnice. Zalije okno prednje kabine. Doseže jambor. Vržem splav v morje. Nož imam pripravljen. Potegnem vrv. Splav se odpre, napihne ...« je zapisal v dnevniku brodolomca, kapitana brez barke. Še zadnjič je pogledal svojo Ciao, nagnjeno močno naprej, do polovice že potopljeno.
Potapljala se je počasi. Elegantno. Ozračje se je povsem umirilo, poglej, še valovi so izginili. »Vlečejo me k barki, kličejo, naj pridem na krov. Kar sedim v splavu. Bom že. Ne mudi se mi. Kam pa naj bi se mi mudilo?« Kapitanu brez barke.
