Trdoživi blejski figovec kljubuje ostrim zimam

BLED – V katerem slovenskem kraju so se v knjigo gostov zaporedoma vpisali japonski princ Akišino in princesa Kiko, ruski premier Dmitrij Medvedjev, predsednik Sveta Evrope Donald Tusk, kardinal Edwin Frederick O’Brien, misijonar Pedro Opeka, vodja milanske svetovne razstave EXPO Federico Oneto, tajska princesa Maha Chakri Sirindhorn, ameriški astronavt slovenskega rodu Jerry M. Linenger, istanbulski patriarh Bartolomej, predsednik kanadskega senata George J. Furey – bi se lahko glasilo nagradno vprašanje. Težko bi se vsi ti pomembni, a po funkcijah tako različni ljudje znašli skupaj kje drugje kot na Blejskem otoku. Nekateri so šli tudi k maši, prav vsi pa so povlekli vrv zvona želja. In vsi so k cerkvi prispeli po znamenitem stopnišču, ki šteje 99 stopnic. Nad stopnišče pa se, z jezera gledano z leve, sklanjajo veje – figovca. Dvakrat na leto na njih dozorijo slastne fige.

Najbolj zanimiv je figovec

»Blejski otok je slovenski simbol identitete, romarska pot in geološka posebnost,« je ob načrtu ureditve zelenih površin na Blejskem otoku zapisala univ. dipl. gozdarska inženirka Vida Papler-Lampe, zaposlena na Zavodu RS za gozdove. Ureditve so se pred osmimi leti lotili na pobudo župnije Bled.

Ker pa se »tako kot o vsaki zeleni površini tudi o poraslosti otoka krešejo mnenja njegovih upraviteljev, Blejcev, obiskovalcev in konservatorske stroke«, naloga ni bila lahka. Mnenja in želje so si bili včasih povsem nasprotni, saj bi »nekateri želeli, da je otok ves poraščen s čim bolj različnimi drevesnimi vrstami, drugi bi raje imeli travne površine, tretji čim več smreke«. Da so prišli do uglašenega koncepta, so se morali kar precej potruditi, nakar so se lotili inventure vseh dreves in grmovja na otoku. Med obsežnim in natančnim popisom so našteli 184 dreves in grmovij ter še dve drevesni skupini, vsakemu določili vrsto in na prsni višini izmerili debelino (najdebelejša je lipa s premerom 82 cm), ga ocenili z estetske plati kot tudi z vidika vitalnosti, stabilnosti in poškodovanosti. Zdajšnjo podobo so primerjali s tisto na starih posnetkih od Valvasorja naprej. Šele ko so vse pretehtali, so predlagali ukrepe. Tako so v zadnjih letih posadili približno 50 novih dreves, še največ divjih češenj.

Na otoku raste 21 drevesnih vrst, pri čemer pa je presenetljiva naslednja ugotovitev: »Najbolj zanimiv je figovec (Ficus carica), ki se je ugnezdil v zavetje južnega stopnišča.« Namenili so mu posebno spremljanje vitalnosti, ker »je posebnost Blejskega otoka in na prisojnem pobočju uspešno raste za zidom ob osrednjem stopnišču«.

Polmetrski obseg

Figovec na Blejskem otoku je resnično presenečenje, saj so gorenjske zime lahko zelo ostre, da zamrzne tudi jezero in lahko po njem hodimo. Sicer ne zamrzne vsako zimo, nazadnje je bil otok okovan v led pozimi 2012. Znano je, da so za toplotno občutljiva drevesa odločilni temperaturni ekstremi, in ne povprečja. Kljub temu figovec, ki je posajen v zavetju zidu na terasi med mežnarijo in kapelo, uspeva. Kako dolgo že?

Prav ko smo otipavali figovec, so nam nebeški sli z jezera po stopnišču navzgor poslali Metko Pazlar z Mlina, profesorico zgodovine in geografije in, kot smo pozneje ugotovili, tudi predsednico Krajevne skupnosti Bled, ki je povedala: »Te fige se spominjam že iz otroštva. Je pa bila skromnejša, ni se kot zdaj košatila nad stopniščem, ampak si se moral kar stegniti, da si dosegel sadež.«

Spomnila se je še drugih nekdanjih posebnosti Blejskega otoka, tako oskrbnika Janeza Mandelca, ki je stanoval v stavbi, ki jo imenujejo Puščava: »Trobento je igral, naši želji pa stregel, ko je zvečer z zvonika večkrat zadonela Tišina.«

Spomnila se je še oskrbnikov Leopolda Bijola in Jožeta Repinca, ki sta s krajšim ali daljšim bivanjem vsak ob svojem času tudi zaznamovala otok.

V nadaljevanju smo si v spremstvu zdajšnje otoške menedžerke Romane Bohinc figovec ogledali do potankosti. Skozi gosto vejevje smo se komaj prebili do osrednjega debla, ki se že pri tleh razcepi na dvoje. Debelejše obsega natanko 50 centimetrov. Zraven poganja iz lastnih korenin še dodatni figovec, ki ga z razdalje zaradi prepletenosti vej v košati krošnji niti ne vidimo. Sogovornica navrže, da bi bila krošnja še bujnejša, če je ne bi vrtnar redno prikrajševal: »Zavira ji rast, ker drevo za zid ni najbolj ugoden sosed, je pa zid ugoden zanj.«

Romarska malica

Za lepo uspevanje otoškega figovca sta dve razlagi: »Prva pripisuje ugodno mikroklimo toplotni akumulaciji jezerske vode. Druga, in ta je nam, ki skrbimo za otok, bližja, pa pravi, da so romarske prošnje v stoletjih otok obdarovale s posebno blago mikroklimo.«

Sogovornika, ki bi vedel, koliko je figovec star, kdo ga je posadil in katere sorte je, nismo našli. So mu pa v sodobni otoški ponudbi namenili častno vlogo, podobno kot tudi sosedi hruški, orehu in leskam. Sadeži teh dreves so postali nosilne sestavine potic. Seveda je otoških premalo za vse, ki jih napečejo. Z otoškim popolnoma enakimi figami jih oskrbuje neki Bric. Njegovo identiteto, se nam je zazdelo, pekovke potic skrivajo iz poslovne previdnosti.

Prenova celotne otoške dediščine je v polnem zamahu. Ob njej poudarjajo, da je »ves otok pravzaprav muzej«. Zato so se njeni varuhi odločili, naj vse, kar ponudijo gostom, temelji na otoških zgodbah. Sadeži z otoških dreves so tako postali temeljne prepoznavne sestavine njihove potice, sicer slovenskega prazničnega kolača: »Cerkev Matere Božje na jezeru je od nekdaj romarska. Kip Marije Magdalene vrh stopnišča je krščanski simbol novega začetka in romanje naj bi bilo takšna priložnost. Potica pa je romarska malica. Z njo si romar, potem ko si je okrepčal duha, podkrepi še telo.«