Plazilci postajajo vedno bolj priljubljena skupina živali, prisotnih v naših domovih. Pred kačami in kuščarji po številu daleč prednjačijo najrazličnejše vrste želv, tako kopenskih kot vodnih. Najpogosteje prostor v naših domovih najdejo želvice rdečevratke (latinsko ime Trachemys scripta elegans), ki so jih do druge polovice 90. let 20. stoletja v velikem številu v Evropo uvažali iz Združenih držav Amerike. Žal se marsikateremu novemu lastniku rdečevratke niti sanjalo ni, da bo drobna, komaj za kovanec velika žival v le nekaj letih zrasla do velikosti krožnika ter tako potrebovala precej več prostora, kot so ji ga mnogi lahko omočili. Tako so zavrženi hišni ljubljenčki pristali v ribnikih, bajerjih in rekah po vsej Sloveniji (ter drugje po Evropi in svetu), kjer so jim podnebne razmere omogočale preživetje.
V novi domovini ti prišleki niso imeli plenilcev, ki bi lahko omejili njihovo število, domorodne živali pa jih niso bile vajene, zaradi česar so kmalu začeli povzročati škodo. Problematika je najizrazitejša pri eksotičnih vodnih želvah, kopenske in preostali plazilci pa pri nas (za zdaj) še ne povzročajo težav, saj jih je premalo, najpogosteje pa tudi ne preživijo zime.
Edina, pa ogrožena
Poleg rdečevratke, ki je ob rumenovratki (Trachemys scripta scripta) le ena podvrsta popisane sklednice (Trachemys scripta), so v Sloveniji do zdaj našli še štiri tujerodne vrste želv.
Pobegle eksotične živali domorodnim vrstam pomenijo številne nevarnosti, saj lahko v naravno okolje prinesejo bolezni in zajedavce, proti katerim domače niso odporne, pogosto pa je največja težava tekmovanje tujerodnih vrst z domorodnimi za hrano in prostor.
V Sloveniji je močvirska sklednica (Emys orbicularis) edina domorodna vodna želva, domorodnih vrst kopenskih želv pa pri nas ni. Močvirska sklednica si je tako prisiljena deliti hrano in življenjski prostor z eksotičnimi vrstami, ker pa je manjša od večine tujerodnih želv, jo izpodrivajo, kar pomeni še dodaten pritisk na to pri nas ogroženo in zaščiteno vrsto.
Želve pa niso edini eksoti, ki jih lahko srečamo v naravi, saj zadnja leta čedalje pogostejše naletimo tudi na pobegle ali namerno izpuščene kače ali kuščarje. Med kačami tako najpogosteje v naravi srečamo ameriškega goža (Pantherophis guttatus) ter kraljevega pitona (Python regius), ki v dolžino ne zraste več kot 1,5 metra in ljudem ne pomeni nobene grožnje, med kuščarji pa so najpogostejši zeleni legvani (Iguana iguana), saj lahko odrasli v dolžino, skupaj z repom, merijo več kot dva metra. Podobno kot mlade želvice so tudi mladi zeleni legvani zelo priljubljeni hišni ljubljenčki, vendar so kmalu preveliki za življenje v razmerah, ki jim jih lahko zagotavljajo lastniki. Na srečo lahko mnoge oddajo v nove domove, kljub temu pa nekatere končajo na prostem, kjer pri nas kot tropske živali klavrno končajo.
Potrebujemo zavetišče za eksote
Vnos tujerodnih vrst nadzorujejo države z zakonodajo, vendar pogosto neuspešno. Leta 1997 so evropske države po več kot 52 milijonih uvoženih živali prepovedale uvoz rdečevratke, kljub temu pa so jo lahko prodajali in gojili rejci na evropskih tleh. Leta 2010 je bila z zakonom omejena tudi njihova prodaja v trgovinah z malimi živalmi, vendar je bila uredba ozko vezana zgolj na podvrsto, ne na samo vrsto. Tako so se na trgovskih policah kmalu pojavile druga podvrsta, rumenovratka, ter tudi nekatere preostale vrste vodnih želv, ki izhajajo z območij s podobnim podnebjem, zaradi česar lahko pri nas preživijo v naravi.
Prepoved prodaje ali celo lastništva vsekakor ni učinkovita rešitev. Treba bi bilo vzpostaviti nadzor nad potencialno invazivnimi vrstami, tako z mikročipiranjem kot z omejitvijo prodaje, prav tako pa bi bilo nujno poskrbeti za zavetišča za plazilce in druge eksotične živali, kamor bi jih lahko ljudje oddali, če jim ne bi mogli več zagotavljati primernih življenjskih razmer. S tem bi zmanjšali število zavrženih živali, ki nesrečno končajo v naravi, ter možnost prenosa bolezni in parazitov na prostoživeče populacije. Ključnega pomena je tudi izobraževanje, saj mnogo prodajalcev v želji po večjem zaslužku podaja kupcem napačne informacije o živalih.