LJUBLJANA – Med predvidoma bolj razburljivimi točkami dnevnega reda rednega marčevskega zasedanja državnega zbora, ki se začenja jutri, bosta prav gotovo obe interpelaciji (zoper notranjega ministra dr. Gregorja Viranta ter zoper ministra za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneja Pikala). Ne minister Gregor ne minister Pikalo se, glede tega ni nobenega dvoma, ne moreta zanašati »na razumevajočo podporo« poslank in poslancev opozicijskih strank, ki so konec koncev interpelaciji podpisali oziroma vložili v parlamentarno proceduro. To je res. Vsaj glede nečesa pa smo lahko prepričani že vnaprej: bolj vehementno (ali ideološko) bodo parlamentarni gromovniki opozicijskih strank napadali oba interpeliranca, bolj bo vladna koalicija na mah strnila svoje vrste ter oba obdolžena odločno branila in ubranila. Sliši se paradoksalno, vendar ni: za ministrski zbor s premierko mag. Alenko Bratušek na čelu je bistveno laže, če več njegovih članov iz različnih vladnih strank hkrati tare več ali celo čim več zadreg, kot pa če bi opozicija še tako strupene puščice izstreljevala v samo enega ministra. Vsakič, ko si namreč opozicija (sočasno) izbere več tarč – ne, ni tako zelo pomembno, ali za to obstajajo bolj ali manj utemeljeni razlogi –, odločneje in enotneje se bo koalicija postavila po robu prvi.
Če se bo minister Virant že drugič v zdajšnjem mandatu moral zagovarjati pred predlagatelji interpelacije, ki ga tokrat med drugim obtožujejo, da je nekdanjemu izvršnemu direktorju Virantove Državljanske liste Janku Jenku »pomagal v nadzorni svet Slovenske industrije jekla (Sija)«, in mu pripisujejo tudi domnevno sistemsko korupcijo v povezavi z Jenkovim podjetjem PCX Invest itn., se je minister Pikalo znašel, kot temu pravimo v političnem žargonu, na tapeti zaradi domnevnih nepravilnosti oziroma domnevne korupcije pri javnem razpisu iz leta 2009, ko še ni bil minister. Ministrstvo za izobraževanje (za šolstvo) naj bi namreč v času, ko ga je še vodil zdajšnji predsednik vladnega SD dr. Igor Lukšič, za prenovo predmeta državljanska vzgoja porabilo skoraj 1,4 milijona evrov. Nekdanji minister Lukšič pa naj bi svojemu prijatelju, zdajšnjemu ministru za izobraževanje Pikalu, za projekt prenove državljanske vzgoje namenil 590.000 evrov itn. Proti Pikalu, Lukšiču ter nekdanjemu Lukšičevemu sodelavcu in zdajšnjemu Pikalovemu državnemu sekretarju Aljušu Pertinaču je bila resda podana celo kazenska ovadba.
Kakor koli, četudi bi lahko po govoricah, ki v zadnjem tednu krožijo po kuloarjih, morda celo sklepali, da je notranji minister zaradi najnovejšega medijskega razkritja, ki potrjuje, da se je čisto zares (čeprav je on to ves čas zanikal!) osebno in neposredno s komercialnim direktorjem Adrie Airways Tomažem Kostanjškom dogovarjal za poceni letalske vozovnice zase in za svoje družinske člane, izgubil podporo nekaterih delov vladne koalicije, je precej bolj verjetno, da mu bosta Pozitivna Slovenija in SD varovala hrbet v zameno za podporo njegovih državljanskolistnih poslancev ministru Pikalu in, ne nazadnje, tudi ministrici Pozitivne Slovenije za zdravje prim. dr. Alenki Trop Skaza. Drugače povedano: je, skratka, komajda verjetno, da se koalicijski partnerji v tem tednu ne bodo medsebojno podpirali in ne bodo drug drugega varovali v imenu zanje nedvomno dragocene trdnosti koalicije. Občasne izjave posameznih predstavnikov te ali one vladne stranke, češ da njihova podpora ministrici ali ministru, ki je zagrešil(a) napako, nikoli ne more biti samoumevna, pa ne pomeni nič. To je praviloma zgolj oguljena, četudi na prvi pogled všečna političnomarketinška floskula, s katero se poskušajo spet in spet prikupiti volivcem, ki jim nasedajo. Srhljivo, vendar resnično, ko govorimo o morebitnem sankcioniranju grešnih ministrov, je očitno, da na to, da koalicija tega ni pripravljena storiti za nobeno ceno, vpliva celo njeno živčno strnjevanje vrst v pripravah na referendum o noveli arhivskega zakona.
Ne smemo prezreti, da je dr. Virant (v pismu članom svoje stranke) pojasnil, da se je odločil, da bo mandat notranjega ministra speljal do konca. On se je tako odločil, on o tem odloča? Dodal je, da ga motijo tisti, ki se v zadnjem času toliko sklicujejo na moralo in jo prilagajajo svojim (dnevnopolitičnim) potrebam in interesom. In to pravi nekdo, ki se je v zadnjih letih najpogosteje populistično skliceval na moralo in načelnost v politiki? Zdaj se bržda nanju res ne more več sklicevati.
Pogoste zamenjave menda niso zaželene
Kaj pa vse govorice o tem, da tudi ministrica za zdravje prim. dr. Alenka Trop Skaza menda že razmišlja o odstopu? Vodja poslanske skupine stranke Desus Franc Jurša je nadvse pomenljivo poudaril, da bi bilo nekoliko neodgovorno, če bi ministrica za zdravje odstopila po komaj enem mesecu. Ni pomembnejše, zakaj bi odstopila? Kaže, da ni. To žal zelo veliko pove o odnosu nekaterih slovenskih strankarskih funkcionarjev do etike v politiki. Sicer pa je tudi vodja poslancev SD Matjaž Han že opozoril, da nikakor ne bi bilo dobro za vladno koalicijo, da tako pogosto zamenjuje ministre. Kaj pa za (pravno) državo in davkoplačevalce?
