LJUBLJANA – Pred začetkom branja arbitražne razsodbe je predsednik senata mednarodnega arbitražnega sodišča v Haagu Gilbert Gillaume poudaril, da sta se Hrvaška in Slovenija v sporazumu zavezali, da bo arbitražna odločitev zanju zavezujoča in da jo bosta uresničili v šestih mesecih. Po več kot četrt stoletja mejnih sporov in osmih letih od podpisa arbitražnega sporazuma, ko smo usodo Piranskega zaliva, dostopa do mednarodnih voda in kopenske meje z južno sosedo položili v roke petih arbitrov arbitražnega sodišča v Haagu, je to sprejelo za Slovenijo obvezujočo presojo, medtem ko je odločitev za Hrvaško že vse od prisluškovalne afere leta 2015 mrtva črka na papirju. Državi imata v skladu z arbitražnim sporazumom pol leta časa, da sodbo implementirata, pri tem pa južne sosede v spoštovanje odločitve arbitraže pravno ne bo mogoče prisiliti. Slovenski politiki vztrajajo, da je odločitev o meji dokončna in da se lahko s Hrvaško dogovarjajo le še o načinu, kako bodo sodbo uveljavili. Stik Slovenije z odprtim morjem Slovenija je dobila stik oziroma koridor proti mednarodnim vodam. Pri tem naj bi sodišče upoštevalo sporazum Drnovšek-Račan, koridor je po novem širok 4,6 kilometra. Ladje in letala na tem koridorju imajo enake pravice kot na odprtem morju.
Piranski zaliv
Sodišče je pretežni del Piranskega zaliva prisodilo Sloveniji, le ozek pas morja ob hrvaški obali je pripadel sosedom. Naj spomnimo, da jeSlovenija zagovarjala, da je bil na presečni datum 25. junija 1991 Piranski zaliv v celoti slovenski, saj so slovenski organi izvajali jurisdikcijo v celotnem zalivu in še čez. Sodišče je pri presoji upoštevalo ribolovni stalež, ki ga je Slovenija določila leta 1962, Hrvaška pa je ribolovno območje leta 1976 potrdila brez ugovora. Na tem območju so delovali slovenski varnostni organi, mejo pa so določili med mejama, ki sta ju predlagali stranki. Sloveniji tako pripadata dve tretjini Piranskega zaliva.
Levi breg Dragonje
Meja v Istri bo potekala po reki Dragonji in se končala na sredini kanala Sv. Odorika. Spornih je bilo 113 hektarov južno od zdajšnjega toka reke Dragonje. Pas v povprečni širini 200 metrov se razteza 6 kilometrov nizvodno od mostu pod naseljem Kaštel oz. Dragonja do najbolj južne točke k.o. Sečovlje ob vznožju hribovja. Na tem območju so trije zaselki, Škodelin, Bužini in Mlini-Škrilje, ter tudi hiša Joška Jorasa. Ta ostaja na hrvaški strani. Gozdno območje na vzhodnem pobočju Snežnika v velikosti 70 hektarov, sedem t. i. Tomšičevih parcel, pripada Sloveniji.
Trdinov vrh je le še Sveta Gera
Trdinov vrh ali hrvaška Sveta Gera je s 1178 metri nadmorske višine ena najvišjih vzpetin v Gorjancih in po mnenju sodišča pripada hrvaški strani. Na vrhu sta telekomunikacijski stolp ter vojaški objekt, za katerega je Hrvaška trdila, da ga je Slovenija okupirala.
Drage-Sekuliči
Območje ostaja pod slovensko jurisdikcijo. Gre za 335 hektarov veliko katastrsko občino Sekuliči, ki leži na jugozahodnih obronkih Gorjancev na območju Bele krajine.
Brezovica pri Metliki
Gre za nekaj hektarov veliko sporno območje pri Metliki, kjer je kataster razdrobljen, za del območja pa se vodi tudi dvojna evidenca oz. te sploh ni. Katastrska meja na tem območju je sporna in hkrati povsem neživljenjska; povezovalna cesta na primer na nekaj sto metrih večkrat prečka mejo zemljiškega katastra. Brezovica ostaja slovenska.
Območje Mure
Mura je bila zgodovinsko naravna meja med Slovenijo in Hrvaško. Reka je spreminjala tok, bila je tudi regulirana, katastrske meje pa temu niso sledile. Zato na slovenskem levem bregu leži za okoli 800 hektarov katastrsko hrvaških območij, na hrvaškem pa za okoli 260 hektarov katastrsko slovenskih območij. Med spornimi je predvsem kraj Mirišče. Leta 2006 je bil to najbolj vroč mejni zalogaj v zgodovini mejnih sporov z južno sosedo. Ko je začela Hrvaška leta 2006 graditi cesto do tega območja, je Slovenija poslala tja stotnijo policijskih specialcev. Držijo katastrske meje, je presodilo sodišče.
