Travnikov ne smejo preorati zaradi metuljev

NOVA GORICA, ILIRSKA BISTRICA, KOPER  – Goriška brda so pravljična pokrajina cvetočih češenj, marelic in jablan ter čez griče napetih vinogradov v Posočju na meji z Italijo. V opevani deželi zaradi prijetne klime, ki jo omogoča le 20 kilometrov oddaljeno Jadransko morje, uspeva, kar bi si izmislili posaditi. Med drugim se vračajo oljke, prisotne so bile vse do velike pozebe v 30. letih prejšnjega stoletja. Goriška brda so danes zgodba o uspehu. Na 83 kvadratnih kilometrih, kolikor obsega dežela na naši strani meje, je po besedah Marte Srebrnič s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica zasajenih okoli 1900 hektarjev vinogradov in nekaj več kot 400 hektarjev sadovnjakov. »Največ, 170 hektarjev, imamo češenj, 50 hektarjev breskev, 35 je kakija, 40 hektarjev marelic, potem pa hrušk, sliv in drugega.«

Kot nam je povedala Irena Vrhovnik s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica, so začeli Brici pred desetletji prodajati sadje na tržnicah v peharjih in košarah.

Razvoju vinogradništva in sadjarstva je dalo zagon troje: ustanovitev kleti na Dobrovem leta 1957, bližina meje z Italijo, velik del gostov restavracij in zasebnih vinskih kleti namreč prihaja od tam, in seveda pregovorna pridnost Bricev, ki so v zadnjem obdobju poleg pridelave vina in sadja razvili tudi izletniški turizem.

Ko se peljemo po briških gričih, lahko opazimo vinograde tudi po dolinah v ravnini, kjer je nekoč raslo žito. Živine v Goriških brdih že davno ni več, resnici na ljubo zanjo niti ni veliko primernih površin. Krave so se tam pasle pred vojno, na revnih, kombiniranih kmetijah. Brici so danes po besedah sogovornic v življenjskem zagonu, saj želijo posaditi sadovnjake na vse strmine.

»V osrednjem, bi rekla vinogradniškem predelu Goriških brd kmetijskih zemljišč celo primanjkuje, zato z zaraščanjem nimamo težav. Imamo celo povpraševanje po zemlji, ta ima seveda svojo ceno, od 2 do 5 evrov na kvadratni meter, če pa kupuje sosed od soseda, se cena lahko povzpne visoko nad omenjeno,« pove Srebrničeva.

Navzgor le ovčereja

Goriška brda so dežela, kjer se še splača kaj pridelati in vlagati v zemljo, čeprav je priprava strmine lahko štirikrat dražja kot v dolini. Samo za pripravo zemlje za nasad v strmini bomo odšteli od 15.000 do 20.000 evrov na hektar, v dolini, denimo, le 5000.

Precej drugačna situacija pa je denimo na ilirskobistriškem območju v jugozahodni Sloveniji. Dežela je kmetijsko cvetela vse do osamosvojitve, ko je zaradi meje s Hrvaško izgubila stik z mestom Reko.

Po besedah agronomke Rafaele Žejn s kmetijskega zavoda v Ilirski Bistrici je bilo po katastru leta 1998 na območju 21.000 hektarjev kmetijskih površin. »Od tega je danes v uporabi le 7000 hektarjev. Vse drugo je zaraščeno.«

Kmetijstvo v nekoč cvetočih Brkinih, ki imajo primerno podnebje za pridelavo sadja, predvsem jabolk in hrušk, orehov in lešnikov, na drugi strani pa denimo zelja, zadnjih 20 let stagnira in površine se močno zaraščajo.

Trenutno na območju deluje 650 kmetij, od tega na 300 redijo živali, le 20 jih je z mlečno proizvodnjo.

V rahlem porastu je ovčereja, po ilirskobistriških tratah naj bi se paslo okoli 4000 ovc. Imajo 266 hektarjev visokodebelnih sadovnjakov in le 20 hektarjev intenzivnih sadovnjakov.

Dežela je v kmetijskem pogledu preprosto zaspala. Resda v Brkinih ne raste trta kot na Goriškem, kjer Italijani radi zapravljajo, toda niti katere druge strategije ni na vidiku. Povejmo, da so vse kmetijske površine na Ilirskobistriškem na območjih, kjer je kmetovanje oteženo.

Nižje subvencije

Slovenija ima med evropskimi državami najmanj kmetijskih površin. Te sicer pokrivajo skoraj 40 odstotkov površja Slovenije. Od tega naj bi bilo 63 odstotkov gozda in grmovja, ki denimo na Krasu in na Goriškem intenzivno zarašča nekoč travnike in pašnike kulturne krajine, 34 odstotkov je kmetijskih zemljišč, 2,7 odstotka pa urbanih površin.

V okviru kmetijskih zemljišč je največ, skoraj 60 odstotkov travnikov in pašnikov, 30 odstotkov naj bi bilo njiv in vrtov, dobre 3 odstotke je vinogradov, 3 odstotke vseh sadovnjakov.

Na območju EU so deleži v okviru kmetijskih zemljišč zelo drugačni, največ, skoraj 60 odstotkov je njiv. Večina v ravninah, zavzemajo polovico vseh ravninskih zemljišč.

V Sloveniji kotline in ravnine zavzemajo le 10 odstotkov nacionalnega ozemlja, zato imamo več kot 70 odstotkov kmetijskih zemljišč na območjih z omejenimi dejavniki pridelave. Kar pomeni, da je večina naših kmetij glede na standarde pridelave EU nekonkurenčnih.

Da bi bili še bolj konkurenčni, jim je oblast pred dvema letoma kmetovanje še otežila. Tako ravninski kot hribovski kmetje so od nekdaj kolobarili, saj se je to izkazalo za najučinkovitejšo metodo pridelave. Kmetje so tako vsake toliko časa kakšen travnik po potrebi preorali, na drugi strani pa kakšno njivo za nekaj časa opustili.

Vendar naravovarstveniki mislijo, da ta staromodni način ni dovolj dober za naravo, in dosegli so, da je oblast sprejela ukrep o prepovedi preoranja travnika. Da s tem ne bi ogrozili vrste travniških rastlin, metuljev in podobno.

In drugič, v novi finančni perspektivi so ekološkim kmetom zmanjšali subvencije za košnjo hribovskih travnikov. Večji delež ekokmetov je nedostopne in strme travnike kosil prav zaradi subvencije, saj je le tako lahko pokril stroške za nafto, a se to nekaterim ni zdelo potrebno, zato je precej kmetov izstopilo iz ekološke sheme in opustilo kmetovanje.

Na Ilirskobistriškem in še posebno v Brkinih imajo kmetje težave z volkom in divjadjo, kar postaja pomemben razlog za opuščanje kmetijstva.

V Istri nimajo vode, prašiči pa v Strunjanu

Medtem ko so na Krškem polju zelenjavarski kmetje leta 2015 po 15 letih vendarle dočakali namakalni sistem Kalce Naklo, s katerim namakajo 240 hektarjev rodovitne zemlje, kmetje v Istri, ki ima po besedah Vrhovnikove nadvse primerno podnebje za pridelavo zelenjave, lahko o vodi le sanjajo.

Kot smo izvedeli, so izdelani načrti za zbiralnik v Padežu, ki bi z vodo oskrbel celotno območje Istre, tako s pitno kot tisto za namakanje. Investicija bi bila okrog 60 milijonov evrov. Veliko? Niti ne, saj gre za strateško zadevo – vodo!

Vrhovnikova nam je potrdila, da se v Istri zarašča več kot 2000 hektarjev kmetijskih zemljišč nekoč rodovitnih polj in travnikov.

Slovenska Istra je po njenih besedah poleg reje drobnice nadvse primerna za pridelavo vina, sadja in zelenjave.

»Pri vinogradih in sadovnjakih ter oljčnikih postaja divjad vse večja težava. Nekoč kmetje niso imeli ograj okoli nasadov trte ali sadovnjaka, danes je to nujna.«

V Istri prideluje zelenjavo 80 zelenjavarjev na 620 hektarjih površin.

Za sodobno pridelavo zelenjave morate danes imeti vodo za namakanje, a je v Istri ni. So pa divji prašiči v Strunjanu že stalni gostje.

V pričujočem prispevku smo poskušali prikazati stanje kmetijstva v nekaterih slovenskih pokrajinah. V naslednjih se bomo sprehodili po Krasu, po rodovitni in zeleni Dolenjski, Goričkem, Kozjanskem in Prlekiji.