El tram de Opcina, kot mu rečejo v tržaškem narečju, je začel obratovati 9. septembra 1902. Sprva so se z njim vozili le premožnejši meščani na Kras ali v svoje vile na Opčine na oddih. Z leti je postal nepogrešljiv za vse ljudi.
Tramvajska proga je dolga 5175 m in premaga 340 m višinske razlike. Glavna postaja je v ulici Nazionale na Opčinah, končna v središču Trsta, na trgu Oberdan pred hotelom Posta. Na glavni postaji je bar, kjer se potniki med čakanjem okrepčajo. Tu se slišijo govorice različnih narodov od italijanščine, slovenščine, hrvaščine, nemščine, angleščine in še katerega. Med Opčinami in Trstom je ducat postaj, tramvaj pa vozi med sedmo in dvajseto uro. Na dvajset minut.
Na daljšem delu proge je v začetku vozil kot navaden električni tramvaj, na najbolj strmem delu (na predelu Škorklja, italijansko Scorcola) kot zobata železnica. Leta 1928 so sistem vleke spremenili, na najbolj strmem delu deluje žična vlečnica: na isti žici sta priključena dva vlečna vagončka, istočasno se eden vzpenja, drugi spušča.
Odnesel vogal hiše
Prvi tramvaj, restavriranega danes hranijo v tržaškem železniškem muzeju (Museo Ferroviario di Campo Marzio), je bil spredaj in zadaj odprt. Burja in dež sta bila voznikova sovražnika, zato je bil ta, ko je bilo slabo vreme, oblečen v širok, nepremočljiv plašč, s katerim je ščitil tudi komande tramvaja.
Nesreče zaradi strme klančine, burje in kompliciranega pogona so El tram spremljale že vse od začetka. Že po mesecu dni od odprtja, natanko 10. oktobra 1902, so se pokvarile zavore. V sodnih spisih je pisalo:
»Zjutraj, ob 7.03, je tramvaj št. 2 prispel z Opčin in začel zavirati z električno zavoro, vendar brez uspeha, ker so bile tračnice mokre zaradi slane. Triintrideset metrov od postaje Kolonja je začel drseti naprej, nadaljeval po strmini ter se na ovinku ulice Romagna iztiril, podrl dva droga in vogal Špeharjeve hiše, v kateri na srečo ni bilo nikogar. Tramvaj je vozil Rudolf Simonič, sprevodnik je bil Valentin Schnabl. Na vozu sta bila še kovača Fran Orel in Anton Sosič-Stjepkov. Ko so se začeli spuščati po strmini, je prvi skočil s tramvaja Orel, nato Schnabl in še Simonič, ki je zaman skušal zaustaviti vozilo tudi z ročno zavoro in s spuščanjem peska. Sosič pa je legel na pod med stoli. Prvi trije so bili lažje ranjeni, Sosič pa si je v bolnici 18 dni zdravil zlomljeno desno ramo.«
V nekem drugem zapisu sicer piše, da si je »el povero frenador«, ubogi zavirač, zlomil nogo, pa to niti ni pomembno. Z odškodnino je Špehar obnovil in povišal hišo ter v njej postavil gostilno – Antica Hostaria Spehar.
Prav ta dogodek je tudi osrednji motiv pesmice, ki opeva openski tramvaj El tram de Opcina:
Jn t'de tramvaj uop'nske
ni žlajfo zmjer'm prou;
je uazo duol po Škorkole,
je r'zdro an vogau.
Tone z Jerjevice
j t'kr't u'sto hmale trd,
ke žlajfe nejso primle,
je vido bliz' k smrt.
Nej piha ta burja,
nej žvižga naprej!
Če n's nej uodneslo,
nas ne bo še zdej.
Je pihalo zmj'rm
u't useh str'ni:
še zmj'rm smo ljete
jn še b'mo ble.
Ko je tramvaj med letoma 2012 in 2014 miroval, so z investicijo, vredno 1,4 milijona evrov, obnovili vzpenjačo in električne napeljave ter 1400 metrov proge.
Dogovori o izgradnji tramvajske proge Opčine–Sežana so potekali že leta 1909 in tudi februarja 1920 med sežanskim županom Ludvikom Mahorčičem ter direktorjem tržaškega urada podjetja Siemens-Schuckert-Werke, ing. A. Kodermatzem. Bo tudi ta pobuda nekoč oživela?
