VELIKO MRAŠEVO – »Danes smo zaspali, na njivo smo se odpravili komaj ob sedmih,« mi je hudomušno odvrnil Davorin Simončič, kmet zelenjavar iz Velikega Mraševega na Krškem polju. Z ženo Ivanko, ki se je preselila pod Gorjance iz Križevcev v Prigorju, sta leta 1998 začela kmetovati. »Dela ni bilo, pa sem rekla, da moramo nekaj začeti!«
Začela na roke
Davorin se je izšolal za kmetijskega tehnika in je delal naokoli. »A dela je bilo vse manj, žena pa tudi ni dobila zaposlitve.«
Danes je v Sloveniji na cesti skoraj 130.000 ljudi, četrtina prebivalstva pa tolče revščino. Pa vendarle se med omenjeno množico najdejo, ki so krizi kos. »Doma nismo imeli kmetije, bila je le nekakšna ohišnica,« pripoveduje Davorin.
Ivanka pa dodaja: »Najprej nisem vedela, kaj bi, pa sem se obrnila naokoli in... bilo je polje.«
Imela sta le frezo ali motokultivator, kot šolsko imenujemo dvokolesnik za obdelavo vrta in košnjo trave okoli hiše. »Zato sva si prvo leto traktor za obdelavo njive izposodila.«
No, ni trajalo dolgo, do jeseni sta spraskala dovolj cekinov za star, rabljen traktor. »Ne morete si misliti, kako sva bila vesela stare kripe,« pove Ivanka, sicer doma z večje kmetije, zato vajena zemlje in zgodnjega vstajanja.
Posadiš in prodaš
Resda je kmetovanje odvisno zlasti od vremena in cen zelenjave na trgu. Toda pridelovalcem se vedno znova postavi pokonci tisto bistveno – kako prodati? »That's all about selling« se sliši v angleščini tisti tretji, v resnici pa prvi pogoj preživetja v globalnem svetu. V slovenskem prevodu: vse je odvisno od prodaje ali vse je v prodaji nima značilnega kapitalističnega naboja, zato nam nekako še ni prišlo v kri. No, Ivanki je bilo to jasno od vsega začetka: »Premišljevala sem: posadimo in prodamo. Če sediš križem rok, ne boš niti posadil in boš ostal poleg vsega še lačen. Tako pa danes solato, jutri bučke, potem pa papriko, paradižnik in vsak dan tako naprej... od jutra do večera!«
V 15 letih sta razvila zgledno družinsko kmetijo, kjer na leto pridelajo 150 ton zelenjave. »Sadimo različno, kumare, bučke, paprike, paradižnik, melone, zelje in seveda solato.«
Ko smo obiskali Simončičeve, je družina v rastlinjaku sadila kumare in postavljala stebre za mrežo. Svoje delo so poleg babice Marije opravljali tudi 11-letni Marko, 13-letni Luka in celo 7-letna Lea, ki je prav spretno vrtala luknje in potiskala sadike kumar v zemljo.
No, s tem smo omenili morda četrti pogoj za uspešno kmetijo, da družina sodeluje. Ivanka nam je priznala, da sam pravzaprav ne moreš biti uspešen kmet, potrebne so moške in ženske roke, pa tudi otroške pa tudi roke starih staršev zelo prav pridejo.
Sodobno kmetovanje
Danes na trgu ni mogoče prodati sicer sveže, pravkar utrgane, a od jutranje megle porjavele paprike! To se je morda še dalo v osemdesetih, danes nič več. Zato krškopoljski kmetje večino zelenjave pridelujejo v nekaj sto kvadratnih metrov velikih rastlinjakih, kamor megla ne zaide, hkrati pa veliki šotori obranijo solato, buče, kumare in paradižnik pred močnejšimi nalivi.
Simončičevi spadajo med manjše pridelovalce zelenjave, trenutno imajo v kolobarju štiri hektarje.
»Morda bi vzeli še kak hektar, zaradi bolj udobnega kolobarja, pridelave pa za zdaj ne bi bistveno povečevali,« pravi Ivanka in se obenem pohvali, da so kmetijo zgradili tako rekoč brez posojil.
»V razvoj in tehnologijo vlagamo le toliko, kot lahko. Saj veste, ni dobro stopiti v prevelike škornje.«
Slabih 400 kvadratnih metrov velik rastlinjak je njihova najnovejša pridobitev. Davorin nam je zaupal: »To je naša delavnica, poleti pa savna, a zdaj se delo šele začenja.«
Simončičevi večino zelenjave prodajo preko KZ Krka, le nekaj malega doma. »Domača prodaja bi se morda izplačala, vendar smo predaleč od glavne ceste, po drugi strani bi moral biti vseskozi nekdo doma ali voziti na trg.«
Glede na to, da v Sloveniji pridelamo vsako leto manj zelenjave, po zadnjih podatkih le še 35 odstotkov porabe, bi si mislili, da se povpraševanje veča in je cena stabilna. Pa ni čisto tako, uvoz potiska ceno domačih pridelovalcev navzdol, hkrati pa ni videti, da bi ta ali ona politika posebej ščitila slovenskega kmeta. Toda Simončičevi preživijo, a z lastnimi rokami!
»Pri našem delu moraš biti bolj discipliniran, kot če bi hodil v službo,« za konec dodaja Davorin.
Največ leta 2005
Skupni pridelek zelenjave je bil v obdobju od 2000 do 2011 največji leta 2005 s 87.579 tonami, najmanjši leta 2010 z 59.986 tonami, ko je bil zaradi pomembno manjše pridelovale površine, predvsem površine netržne zelenjave (domači vrtovi), za 28 odstotkov manjši kot predhodno leto. Leta 2011 je znašal 77.292 ton, kar je 2 odstotka manj kot leta 2000 in 29 odstotkov več kot leta 2010.