LJUBLJANA – Prebivalce Gospodinjske ulice 27 v Ljubljani so pred enim tednom nekaj po pol peti uri zjutraj zbudili velikanski ognjeni zublji, ki so se vili iz stanovanja Mihe Omana. Spomin na tisto jutro jim bo še dolgo ostal v spominu, saj naj bi Oman ob izbruhu požara stal na majhnem balkonu svojega stanovanja in nemočno kričal. Ulico je pozneje zavila žalost, saj je nesrečni Miha izgubil bitko z ognjem. A dopoldne, ko so se gasilci umaknili kriminalistom, ki so iskali vzrok požara, so tam že začele krožiti različne teorije o tem, kako je zagorelo. Večina je bila prepričana, da je Miha, sicer duševni bolnik, ogenj zanetil sam oziroma je hotel s tem storiti samomor, saj naj bi se še tik pred izbruhom slišali poki petard. Kaj se je takrat v resnici dogajalo v stanovanju nesrečnega Miha, ne bomo nikoli izvedeli, se je pa, da bi utišal takšne in drugačne govorice o pokojnem bratu, pri nas oglasil Miran Oman. Bil je razočaran nad govoricami sosedov o Mihi, saj ne verjame, da je brat storil samomor in da se je takrat, ko so ognjeni zublji že požirali njegovo stanovanje, na glas smejal. Nasprotno, meni, da je šel takrat na balkon, da bi se rešil in se izognil nevarnim plinom. »Toliko se je imel rad, da ne bi storil samomora,« je prepričan.
Po krajšem premisleku je začel pripovedovati o tem, kako je brat od leta 1980 trpel za shizofrenijo in da je bil star 52 let, ne 38, kot so razlagali njegovi sosedje. Stanje se mu je začelo slabšati sredi oktobra lani, ko je bil sprejet na psihiatrično kliniko v Ljubljani, saj je, kot je dejal Miran, prenehal jemati predpisana zdravila. »Eden izmed sosedov mu je rekel, naj jih neha jemati, ker da škodijo zdravju in bo zaradi njih dobil raka,« pravi sogovornik. Miha je to na žalost upošteval. Nekaj časa je bil torej na psihiatriji, a ko se je njegovo stanje nekoliko izboljšalo, se je lahko vrnil domov. To se je do marca, ko je bil zadnjič v bolnišnici, še večkrat ponovilo, sosedje pa so vmes klicali celo socialno službo, saj naj bi bilo sobivanje z njim občasno nevzdržno.
Včasih je ves dan na glas vrtel glasbo. Marca, ko je bil, pove brat, nazadnje v bolnišnici in ga je obiskal, mu je povedal, da je jezen na svojega skrbnika. »Letos je prinesel nazaj papirje, da ne bo več njegov skrbnik, ker od oktobra noče več govoriti z njim in se noče več javljati na njegov telefon. S skrbnikom od oktobra ni več govoril, potem pa je socialna poklicala mene in zdaj bi se moralo določiti novega skrbnika,« razlaga Miran in se jezi na pristojne ustanove, saj meni, da bi se morale te med seboj dogovoriti, kako ga bodo zaščitile. Za Miho je sicer do smrti skrbela njegova mama, nato pa je živel sam.
Miran zanika očitke, da z bratom ni bil v dobrih odnosih, in pravi, da so se z njim dobro razumeli tudi njegovi otroci, je pa prepričan, da so ga zdravniki prehitro izpustili iz bolnišnice, »saj se ne moreš v nekaj dneh normalizirati«. Ko je bil Miha, po poklicu elektromehanik, doma, je veliko časa namenil ustvarjanju, izdeloval je obeske, in sicer tako, da je kupoval stare srebrne kovance ali star jedilni pribor, ga z grelnikom topil in izdeloval obeske v obliki astroloških znamenj. Na vprašanje, ali je imel v stanovanju res veliko knjig in krame – po naših podatkih jo je bilo toliko, da se je lahko po prostorih premikal po ozkih poteh, kar je še dodatno pripomoglo, da se je požar tako hitro razširil –, je Miran dejal, da je pred časom sicer razdrl eno omaro in jo spravil v klet: »Tiste stvari iz omare je nekam moral zložiti.«
Za dodatne informacije smo se obrnili tudi na Psihiatrično kliniko Ljubljana, a nam tamkajšnja strokovna direktorica Blanka Kores Plesničar zaradi varovanja osebnih podatkov na vprašanja o zdravljenju Mihe Omana ni mogla odgovoriti. Zakon o duševnem zdravju, ki velja od leta 2009, sicer določa, da je osnovni pogoj sprejema posameznika v psihiatrično bolnišnico s silo oziroma proti njegovi volji ogrožanje svojega življenja in življenja drugih ter povzročanje hude premoženjske škode sebi ali drugim. Po naših podatkih so policisti v primeru Mihe Omana že posredovali zaradi kršitve javnega reda in miru, ne pa zaradi primerov, ki bi kazali na to, da bi z dejanji ogrožal sebe ali druge. Po mnenju psihoterapevta Boruta Pogačnika, ki je še pred leti živel v omenjenem bloku, bi morala biti taka oseba pod stalnim nadzorom. »Četudi dobi zdravila, ni nikogar, ki bi nadzoroval pravilno jemanje teh zdravil ali sploh jemanje kot tako, zato je milo rečeno nečloveško do pacienta in do njegove okolice, da takega človeka preprosto prepustimo osami,« je prepričan Pogačnik, ki glede zaposlenih na centrih za socialno delo meni, da bi se morali ti preseliti na teren in birokratskim opravilom, ki jim jih država nalaga vse več, nameniti le deset odstotkov svojega časa. Rešitev vidi v polodprtih oddelkih, kjer bi bili taki bolniki stacionirani: »S tem da bi imeli relativno več svobode kot recimo neki zapornik, a bili bi pod nadzorom in ob obroku bi se jim dala tableta antipsihotičnega zdravila, in to je to. Ne morete drugače.«
Ni znakov kaznivega dejanja S PU Ljubljana so glede požara v Šiški povedali, da ta nima znakov kaznivega dejanja. »Identiteta osebe, ki je v požaru umrla, pa še ni potrjena,« so še povedali. Po neuradnih podatkih naj bi požar povzročil Miha sam. Ob dogodku so policisti sicer evakuirali 25 stanovalcev, šest ljudi so zaradi izpostavljenosti dimu odpeljali na preventivni pregled v UKC Ljubljana, trije pa so sami poiskali pomoč. V požaru je nastalo za okoli 50.000 evrov materialne škode. |