NA KOŽO

Trači s Šmarne gore

Objavljeno 15. julij 2013 00.15 | Posodobljeno 15. julij 2013 00.15 | Piše: Rok Tamše
Ključne besede: komentar

Morda vas ne zanima rekreacija. A dobro je slišati, kaj se dogaja.

Rok Tamše.

Okej, okej, seveda je v zvezi s Šmarno goro še vedno daleč najmočnejši trač tisti iz leta 2002, ko je Zlatko Zahovič v veliki jezi Srečku Katancu na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji zabrusil, da bo pokupil vse; njegovo družino s Šmarno goro vred. Takrat je to priljubljeno izletniško točko spoznala še tista polovica Slovenije, ki prej zanjo ni vedela. In zagotovo se je obisk v naslednjih mesecih povečal s svežimi radovedneži in rekreativci.

Do 669 metrov nad morjem v Ljubljanski kotlini se ljudje radi sprehodijo, spotijo, zgoraj sledi sprostitev z ričetom in klobaso, morda tudi šnopčkom in pivom, drugi ohranijo športni duh s švicem, izmerjenim časom, energetskim napitkom, tretji pa počistijo miselne kanale že s klepetom v zaupni družbi v prijetnem hladu hoste, ki iz ljudi zvabi še kakšen kanček skrivnosti več, kot bi se to sicer zgodilo spodaj v mestu. Tako je tudi na poteh do Mariborskega Pohorja, Celjske koče, Jošta nad Kranjem, Sankaške koče nad Begunjami, Sabotina nad Novo Gorico, Trške gore nad Novim mestom ...

Moji pohodi na Šmarno goro so dopolnilna rekreacija in zabava. Ker običajno prehitevam, nehote – res nehote – lovim delčke pogovorov. »Ni šans, da padem pod pritiskom, pa če je stokrat šef. Se bo že pokazala zadeva,« je mladec razlagal gospodu med bitko s koreninami. »Takega ga ne mislim več gledati. Ej, tudi jaz imam svoj lajf,« je med sopenjem ugotovila mična gospodična v družbi prijateljice. »In potem je najbolje, da takoj poješ,« je malce višje v hrib šlo očitno za zaključek razlage recepta. Joj, najraje bi vprašal, kaj sta si dami zamislili na krožniku. »Pa kaj naj tukaj, totalno brezveze. Službe ne bom dobil, pa če je ne vem kaj. Ti rečem, Anglija je prva opcija. Probaj še ti!« je bilo slišati glasno prepričevanje. »Ma niti evra ne dam več tem zelenjavarjem, ki skub'jo narod. Zdaj imava vse svoje, če pa kaj manjka, si izmenjamo z drugimi vrtičkarji,« je sledilo pojasnilo. A to se ne bi spodobilo, čeprav imamo skoraj vsi enake probleme in skrbi. Sem pa spet dobil potrditev o duhu časa v Sloveniji. 

Deli s prijatelji