CELJE – »Lepo so mi rekli, da bom zmagal samo na evropskem sodišču, pri nas ne. Zdravnik zdravniku napiše spričevalo, kako naj potem drug drugega očrnijo na sodišču? Znam ločevati dobre in slabe ljudi, ne počutim se dobro, kadar vidim nekoga v težavah oziroma vem, da ga bo doletelo kaj hudega. Toda kar se gredo naša sodišča ... težko je doseči pravico,« je Celjanu Osmanu Lutolliju zmanjkovalo besed, ko se je razgovoril o sodbi vrhovnega sodišča. Dobil jo je ta teden, minuli teden pa je sam poklical na vrhovno sodišče in povprašal, kdaj jo lahko pričakuje. Od vložitve zahtevka za revizijo je namreč minilo že dvajset mesecev. Uslužbenka mu je odvrnila, da bo sodbo dobil v nekaj dneh in da so primer vrnili na prvo stopnjo, kar bi bilo zanj ugodno. Prvo je bilo res, drugo žal ne. Tudi vrhovni sodniki so Lutollija, ki je zahteval 128.000 evrov odškodnine zaradi nepotrebne operacije, s katero so mu zdravniki odstranili del pljuč, zavrnili.
Še vedno na bolniški
Večkrat smo že pisali, da so Celjanu, ki bo januarja napolnil 59 let, z operacijo v mariborski bolnišnici odstranili del pljuč, ki naj bi bila rakava. Da je tako, so leta 1996 ugotovili zdravniki v Celju in Topolšici. Ko se je izkazalo, da diagnoza ni bila prava, je Osman že dihal z manjšimi pljuči. Mariborčani so vmes opravili poseg. Težave s sapo ima še dandanes in še vedno je na bolniškem staležu. Vložil je tožbo in zahteval odškodnino, vendar je vsa pravdanja doslej izgubil. Sodniki pač menijo, da bolnišnice odškodnine niso dolžne plačati, če so mu postavili napačno diagnozo, kajti Lutolliju ni uspelo dokazati, da so mu del pljuč res odstranili po nepotrebnem. Za nameček so mu naprtili plačilo stroškov sojenja, ki so presegli 16.000 evrov.
Osman je prebiral zadnje sodne papirje in v mislih najbrž premleval, kaj vse je že moral prestati v državi, kamor je s Podujeva na Kosovu prišel leta 1976 in o kateri so mu tako vzneseno pripovedovali. »V Slovenijo sem prišel samo s polivinilno vrečko, kjer sem nosil vse svoje stvari, pa še ta mi je na avtobusu razpadla in spomnim se, kako sem po tleh hitel pobirati. Vendar imel sem voljo, poprijel sem za vsako delo, pometal sem ceste, opravil vozniški izpit in se zaposlil v celjski komunali kot šofer. A takrat je vendarle bilo malo drugače.« To podjetje se danes imenuje Simbio in Lutolli nima kaj slabega povedati o njem, dasiravno ga ne morejo vzeti nazaj v službo, saj lahko dela le s polovičnim delovnim časom. »Zame nimajo delovnega mesta, so pa pristojne inštitucije zaprosili, da bi me invalidsko upokojili. Zame so storili, kar so lahko, in hvaležen sem jim. Razumejo me in stojijo mi ob strani. Seveda se zavedam, da tovornjaka ne bi mogel več voziti. Sem tudi sladkorni bolnik in trikrat dnevno jemljem inzulin, redno moram jemati še tablete za krvni pritisk ter antidepresive.«
V mrzli hiši
Po vsem, kar je preživel, so tudi njegovi živci že močno načeti, medtem ko je žena Emrane zategadelj postala duševna bolnica in jo mora Osman nekako stalno imeti na očesu. »So mi napisali na sodišču, da zdravnikom ni treba dvomiti o odločitvah svojih kolegov. Iz celjske bolnišnice so me v Maribor napotili zaradi raka na pljučih, ne na počitnice. Ni tako preprosto razumeti vsega, zlasti ne tistega, kar se je dogajalo na sodiščih.« Če se zakonodaja ne bo spremenila, se bo Osman februarja 2014 lahko normalno upokojil. Do takrat je še dolgo, predvsem pa negotovo obdobje, ki ga bo večinoma porabil za tuhtanje, kako preživeti in odplačati stroške sojenja, za katere je že uveljavljena izvršba.
»Mariborski bolnišnici in odvetniški družbi Kac sem dolžan povrniti dobrih 12 tisočakov, Zavarovalnici Triglav, ki je zastopala bolnišnici v Celju in Topolšici, pa 4200 evrov. S Triglavom sem se dogovoril, da počakajo, a rok poteče prihodnji mesec in se mi bodo najbrž tudi oni usedli na račun.« Od lanskega decembra so mu z bančnega računa zarubili 5500 evrov, od tega zgolj 3000 evrov glavnice, preostalo so izvršilni stroški. »Rubežniki so upoštevali celotne prihodke, kjer so tudi otroške doklade, tako da niti iz tega naslova dejansko nisem prejel ničesar. Ves denar nad 580 evri mi sproti poberejo, ostal sem tudi brez celotnega regresa.«
Osman ima tri otroke in nobenega premoženja, hiša v Bukovžlaku je v lasti javne družbe Nepremičnine. Hišo mu je s pomočjo prijateljev uspelo obnoviti, a zima je pred vrati. »Nimamo centralnega gretja, zato kurimo na vseh koncih, kjer je to mogoče, pa nikoli ni dovolj toplo. Ko otroci pridejo iz šole, jih doma zebe in se morajo ovijati v deke.« Čeprav Osman že dva meseca ni mogel plačati nobene položnice in si mora denar izposojevati od znancev, ni obupal. »Še vedno upam, da bo na evropskem sodišču drugače. Mali človek pri nas nima malih pravic, sploh jih nima.«