MISLINJA – Šele zdaj, ko je od včerajšnje jutranje pol pete ure spet tam, kjer je za zdaj njeno mesto, to pa je v celjskem priporu, je po naših virih marsikaterega sedanjega ali nekdanjega vplivneža zares lahko strah, da bo propadla gradbena baronica Hilda Tovšak spregovorila o umazanih podrobnostih slovenske tranzicije. Takih, ki so si tudi ob pomoči nekdanjih gradbenih mogotcev prilastili dostojno premoženje, pa je – sodeč po teh virih – kar precej.
Navdušenje odgovornih nad tem, da je bežala le slab teden, je veliko. Notranji minister Gregor Virant govori, da je prijetje nekdanje direktorice Vegrada zacelilo rano, ki jo je primer zadal pravičnosti in pravni državi, vendarle pa ostaja brazgotina. Kajpak je ošvrknil tožilce, morda tudi sodnike: »Policija je popravila napako, ki jo je zagrešilo pravosodje.« Generalni direktor policije Stanislav Veniger pa pravi, da sta ji v Mislinji prostost odvzela kriminalistična pripravnika in da se je pred predajo skrivala v hiši, v kateri nihče ne živi, je pa ta hiša od njenega doma oddaljena okrog dva kilometra.
Politika je znova polna obljub, da bo v zadevi Tovšak stvarem prišla do dna, in če je res tako, bo morala odkriti tudi njene domnevne pomagače, ki so ji pomagali pretentati pravosodni sistem, da je bila od petkove izpustitve iz pripora do sobotne ponovne uvedbe tega ukrepa, v resnici pa vse do ponedeljkove izdaje mednarodne tiralice, popolnoma svoboden človek. Pri vsem skupaj ni bilo naključij, pravi vir in dodaja: »Dali so ji čas, da pobegne, da ne bi res začela govoriti raznih stvari, je pa zdaj tako sesuta, da bi se prav to lahko tudi zgodilo.«
V resničnem življenju popolnoma nefunkcionalna
Čeprav so ji torej dali čas, pa so pozabili na to, da je bila Tovšakova dolga desetletja vajena, da so ji stregli od spredaj in zadaj, zato je v resničnem življenju popolnoma nefunkcionalna. Izvedeli smo, da je po odhodu iz pripora zatočišče našla v Avstriji in da se je res namenila odpotovati nekam naprej (kot mogoče destinacije so se v javnosti omenjale Kenija, ZDA, Argentina in Balkan), toda na težave je naletela že pri osnovni stvari, to pa je načinu nakupa letalske vozovnice. Da je res tako, je namignil tudi njen sin Jernej, ki je zaposlen na slovenskem veleposlaništvu v Makedoniji: »Hilda ni človek potovanj, ona preprosto ne zna potovati, kaj šele, da bi znala bežati.« Prav s poimenovanjem svoje matere z imenom ji je zadal še en hud udarec. »Ne kličem je mama, odnosi v naši družini so se že zdavnaj ohladili. Nikoli me ni znala pobožati.«
Kdo ve, kako bi se vse skupaj razpletlo, če ne bi medijska in policijska pozornost začeli presedati življu v domačem Šentilju pri Mislinji, kot motečega ga je opisal tudi mislinjski župan Franc Šilak. Naj se preda, so jo prepričali najbližji člani njene družine, v četrtek zvečer je zato poklicala svojega odvetnika Borisa Kandutija, dogovorila sta se za predajo sredi noči in brez medijskega pompa. Kanduti je takoj poklical preiskovalca NPU Roberta Slodeja, ki je vodil iskalno akcijo, ta direktorja policije Venigerja in zaključna akcija se je začela. Slodej je tisti kriminalist, ki je najzaslužnejši za izbruh afere Čista lopata, v kateri je bila Tovšakova obsojena na 14 mesecev zapora in je že prejela poziv, naj se 21. junija preseli v zapor na Igu. Zanimivejše pa je, da je Slodej do Čiste lopate prišel ob pomoči tajnega policijskega sodelavca Antona Urbasa, ki ga medtem Slovenija prav tako išče s tiralico, saj se izmika prestajanju kazni.
Okrog treh zjutraj se je Tovšakova prepustila v roke organom, to pa je po poročanju nekaterih občil storila na posestvu v Stražah pri Mislinji, ki je v lasti njenega brata Miroslava. Policija se je kajpak hitro pohvalila z delovno zmago desetletja. Tega, da je v resnici niso ujeli, ampak se je jim predala prostovoljno, kajpak niso obešali na velik zvon, okrog pol sedme ure zjutraj so na twitterju objavili svoj čivk: »Policisti so v nočnem času v okolici Mislinje odvzeli prostost osebi, ki so jo v zadnjih dneh intenzivno iskali.«
