ŠENTRUPERT – Minuli torek, 15. aprila, je bilo, ura je kazala nekaj minut čez 11. dopoldne, ko sta 45-letna kmetica in inštruktorica jahanja Darja Tomažin ter njena precej mlajša prijateljica, 22-letna Mojca Majcen, absolventka živinoreje, na Konjeniški kmetiji Bistra v Dragi pri Šentrupertu v hlevu pripravljali konje za pašo.
»Mojca je žrebcu Sokolu natikala oglavko, želeli sva ga zlonžirati, je še mlad in neumen..., ko je skozi hlev čudno zapihalo,« še danes vidno vznemirjena pripoveduje Tomažinova, ki zadnja leta na osem hektarjev veliki turistično-konjeniški kmetiji, kjer organizirajo poletne tabore in tudi terapevtsko jahanje, skrbi za sedem konj.
»Sokola sem hotela pripeti, instiktivno sem pogledala proti vratom, ko je rahlo zašumelo,« pove Mojca in nadaljuje: »Pustila sem ga, zapahnila vrata boksa in skupaj z Darjo sva odšli proti vhodu, začelo je deževati.«
»Pustiva tokrat konje v hlevu,« je tedaj rekla Darja, pogledala proti dolini Bistrice in – onemela.
»Videla sem, kako so se črni oblaki vrtinčili, streslo me je, v spominu se mi je prikazala slika neurja, ki sem ga doživela, ko sem bila stara 11 let. Spomnim se, bil je tornado.«
Konji so ponoreli
Uspelo jima je zapreti le eno krilo velikih vrat hleva, kjer je Darjin oče Vinko pred leti redil kokoši, ko se je pred vrati prikazala dimna zavesa.
»Gledala sem prek obore k sosedu, ko je začelo dvigovati streho kašče, bilo je kot privid, nisem vedela, za kaj gre, ko me je Darja potegnila za roko in kričala: Beživa, umakniva se!« je pod kozolcem pripovedovala Mojca.
Zatekli sta se v hlevsko nišo in se stisnili za najdebelejši zid, zraven pa klicali pse. Ko je udarilo po strehi, so bili Pika, Cita in planšar Beno že pri njiju.
»Začelo je ropotati in žvenketati po strehi, skozi hlev je močno zapihalo, konji v boksih so ponoreli in se začeli vzpenjati na zadnje noge, poskušali so podreti dva metra visoko jekleno ograjo.«
Treskalo je in s strehe metalo salonitne plošče. Sosed s sosednjega brega je po neurju pritekel do hleva in povedal, da so letele 50 metrov visoko: »Obstal sem na dvorišču in mislil, da je svet ponorel,« je govoril Tomažinovi, ki nas je ob obisku povabila na streho: »Splezajte gor, oglejte si, kaj naredi veter.«
Streha hleva je dolga kakih 70 metrov in široka 15 metrov; kot je povedal oče Vinko, je na strehi kakih 1200 kvadratnih metrov salonitk: »Plošče sem pobirala 200 metrov stran od hleva. Dvignilo jih je v zrak in zdrobilo, da so na travnik padale meter dolge špice,« pove Darja in zavzdihne: »Oh, bog ne daj, da bi bili konji v ogradi, padalo bi po njih ali pa bi se razbežali po okoliških gozdovih.«
Vrtinec po sredini strehe
Ko je vrtinec tornada oklestil vogal strehe pri sosedu ter nekajkrat privzdignil kaščo in razmetal kritino, se je kot nalašč usmeril na Tomažinov konjak in po sredini zarezal v streho ter slabo minuto z vso močjo oral po njej.
»Mimo nas je zapihal močan veter, ki je pometel po hlevu, seno je zmetalo na drugi konec hleva,« pove Mojca.
Tornado je prihrumel iz severozahoda po dolini Bistrice. Potem ko je uničil streho, je odbrzel mimo Šentruperta proti vasi Straža, kjer je polomil prednji del ostrešja kozolca in razmetal opeko.
Poznavalci pravijo, da sta jo streha Tomažinovega hleva in kozolec v Straži dobro odnesla. Klimatologinja mag. Tanja Cegnar nam je nedavno potrdila, da lahko zaradi segrevanja podnebja pričakujemo še več neurij, zadnja leta tornadi niso nobena redkost. Na območju Slovenije so lomastili tudi pred letom 1986, ko je 23. avgusta vrtinčast veter z obodno hitrostjo 350 km/h pri Hotedrščici porušil močan kozolec in tramove zložil na kup kot vžigalice. Od takrat jih je bilo kar nekaj, na Pokljuki je položil smreke, pri Kamniku je prav tako uničil hlev. V zadnjem desetletju so tornade posneli nad Kozino, v Prekmurju in drugod po Sloveniji.
Tornado je na Tomažinovem hlevu povzročil za okoli 20.000 evrov škode.
