V trenutkih, ko je zemlja tako hudo zatrepetala, da so se hiše, drevesa, ceste in okolje drobili kot jajčna lupina, je Romano Zorzut Favier prešinilo, kako ji je verjetno usoda namenila prebiti zadnje minute življenja na rojstnih tleh; na koščku sveta, ki ji je bil tam daleč pod južnim križem neusahljiv vir slikarske ustvarjalnosti. Sem se je prvič vrnila po 16 letih in potem še velikokrat. Kot leta 1976, ko je razstavljala svoje slike v italijanski Gorici in bila priča katastrofalnemu potresu na Bovškem. To globoko doživetje je rodilo serijo slik, ki so jih premierno prikazali v Melbournu, pozneje pa še v številnih galerijah.
Slovensko jo je naučila nona
Romana Zorzut se je rodila 26. aprila 1930 v Vedrijanu in se kot otrok preselila v Biljano v Goriških brdih. Ker so tisti kraji tedaj pripadali Italiji, je obiskovala šolo z italijanskim jezikom, slovensko se je naučila od staršev in predvsem ljubljene none, saj je mamo izgubila, ko je bila stara komaj dobro leto. Že v Gorici se je šolala za medicinsko sestro in bila nekaj časa zaposlena, pri 21 letih pa je, prav na svoj rojstni dan, priplula v Avstralijo. Po izpopolnitvi znanja jezika je opravila dodatne izpite in dobila službo medicinske sestre v bolnišnici.
Potem je vzela stvari v svoje roke usoda. Gospa Favier je po končanem zdravljenju v bolnišnici povabila mlado medicinsko sestro Romano k sebi domov, kjer so jo prevzeli kultivirano ozračje in odprti odnosi v lepo urejenem domu. Tu je spoznala svojega bodočega moža Francisa, ki ima francosko-irske korenine in je bil tedaj filmski scenarist in producent ter uspešen glasbenik. Poročila sta se 1953., v zakonu pa sta se rodili Marisa in Noella. »Morda ju nisva dovolj opremila za težje življenjske preizkušnje in zlorabo zaupanja,« je pozneje razmišljala Romana, ko sta s Frankom ugotavljala, da nista imeli ravno sreče s partnerjema. Tudi sama sta doživljala težke trenutke, ko sta pred 13 leti zaradi bolezni izgubila komaj 39-letno drugorojenko, mamo dveh najstnikov.
Slikanje, slikanje...
Romana je začela prijetne in žalostne trenutke izpovedovati z barvicami že v poznih petdesetih letih, ko je še iskala svoj pravi izraz. Po poroki je bila zaposlena le krajši čas, saj se je posvetila družini, ko sta deklici odrasli, pa se je spet z vso vnemo lotila slikanja. Izpopolnjevala se je pri raznih umetnikih, med drugim v znani šoli Georgea Bella, v zgodnjem obdobju pa je slikala predvsem motive iz rojstnega kraja. Pozneje, ko se je vse bolj vživela v avstralski način življenja in tamkajšnji svet, ji je postala blizu tudi neizmerno velika rdeče-rjava pokrajina; odnos prvotnih prebivalcev do narave.
Prvo res odmevno razstavo je imela leta 1972 na Univerzi Monash, štiri leta pozneje pa v Gorici. Zelo pomembna je bila predstavitev s še 16 umetniki 1996. v Narodni galeriji v Ljubljani. V dobrih petih desetletjih je nastalo več kot 2500 slik, ki jih je prikazala na številnih samostojnih razstavah in tudi na mnogo skupinskih, za svoja dela pa je prejela veliko nagrad in priznanj.
V mirnejši Bright
Z družino je velik del življenja preživela v predmestju Melbourna, kjer je imela tudi galerijo, pozneje pa sta se z možem preselila v približno 400 kilometrov oddaljeni Bright. Umirjeno podeželsko okolje z okoliškimi hribi, veliko zelenja, manjšo reko, ki žubori prav blizu hiše, in z mnogo prostora za galerijo na prostem jo spominja na Brda. Notranjost je pravzaprav prijetna – galerija. Obiskovalec težko najde steno, polico ali prost kotiček, ki ga ne bi krasile njene slike, figurice in zanimive skulpture, ki jih je oblikovala narava ali pa je kakšnemu naravnemu elementu z nežno roko in občutkom za lepoto svoj pečat vdihnila Romana.
Zorzutova, ki pravi, da se je naučila sprejemati stvari, ki jih ne more spremeniti, in poskuša najti srečo v tistem, kar ima, poudarja izjemno pomembno podporo moža. Pomagal ji je pripravljati razstave, spremljal jo je po svetu, se naučil pogovornega slovenskega jezika, da lahko ob vsakem obisku samostojno razpreda s sorodniki in domačini v Brdih ter s številnimi drugimi slovenskimi prijatelji...
Posledice potresa na platnih
Prizorov, ki jim je bila ob potresu leta 1976 priča tudi Romana Zorzut Favier, ni želela upodobiti faktografsko, s svojimi slikami pa je tragedijo vendarle dokumentirala. Na svoj način celo bolj doživeto, so zapisali likovni kritiki. Že naslovi del, kot so Prva grozota Gemone, Mučna tesnoba, Beg brez cilja, Izgubljeno dete, Iskanje svojih dragih, Samota v opustošenju in tudi Prošnja, Vera sredi strahot, Odločnost ali Še je upanje, dobro opisujejo vse plasti človeške stiske, ki jih je avtorica občutljivo zaznala in s čustveno nabitimi potezami tudi izrazila na platnih.
