Toplice ogoljufale ljubljanskega firbca

Slovenski zdravnik in medicinski zgodovinar Peter Borisov pravi, da ni podatkov o tem, kdaj je bilo kopališče ustanovljeno. Nekdaj je slovelo pod nemškim imenom Marienbadenanstalt. Ta napis je nosilo dolgo let. Toplice so bile v stari hiši in zapisi iz leta 1847 omenjajo kot lastnika Karla Ferdinanda Koschierja (Koširja), ki je bil uradnik na magistratu. Sodeč po oglasu v Slovenskem narodu 1. maja 1888 je Marijine toplice upravljala Josipina Ziakowsky.

Bile so v pritličnem delu poslopja. Na jugozahodni strani dvorišča je stala majhna šupa, na skrajnem južnem koncu pa vodna črpalka, ki je segala prav v Ljubljanico. Glavno poslopje je bilo po sredi z ozkim koridorjem razdeljeno na dva enaka dela. Vsak del je bil spet razdeljen na celice – kabine, opremljene s kopalnimi banjami. Vseh kabin je bilo dvanajst. Deset jih je imelo lesene, dve pa kamnite banje, izklesane iz enega samega kosa sivega kraškega marmorja. Med omenjenimi desetimi kabinami sta bili dve večji, ki sta imeli vsaka po dve banji. Ti sta bili namenjeni zakoncem, ki pa so se morali iz moralnih vzrokov legitimirati, sicer ne bi imeli vstopa.

Na koncu koridorja, na južni strani, sta bila na levi in desni vzidana bakrena kotla za segrevanje vode. V podstrešju nad njima je bil postavljen velik rezervoar za toplo vodo. To so črpali iz Ljubljanice. Prvotno je to delo opravljal domači osel, pozneje pa kak delavec. Ko je Ljubljana dobila vodovod, ga je lastnik toplic Friderik Košir napeljal tudi v svoje toplice. S tem je bil glede higiene narejen velik korak naprej, toda Ljubljančani so imeli rajši vodo iz Ljubljanice, zlasti ob deževnem vremenu, ko je bila še vsa zelo kalna. Zaradi tega so jo nadvse hvalili kot zelo zdravilno in so jo celo zahtevali še potem, ko je bil že vpeljan vodovod.

Marijine toplice so bile od 1. oktobra zaprte čez zimo, s 1. majem pa spet odprte, kar je njihov lastnik občinstvu s posebnimi malimi letaki vedno tudi naznanjal. Ker so obiskovalci izrecno zahtevali rečno vodo, torej iz Ljubljanice, je to v letakih tudi poudarjal: »Za kopanje v banjah rabil bodem izključno le rečno vodo; na razpolago so pa tudi najboljše žveplene in močvirne kopelji.« Oboje so bile narejene po umetni poti: za žveplene so nasuli v vodo, pripravljeno v banji za kopel, žvepleni prah, v močvirne pa zdrobljeno šoto.

Ko so pozneje po Ljubljani začela nastajati tudi druga kopališča, modernejša in udobnejša, so začele Marijine toplice zlasti med prvo svetovno vojno močno propadati. Smrtni udarec jim je zadalo pomanjkanje šote, ki so jo Barjani med vojno čedalje redkeje dovažali na ljubljanski trg. Kopališka uprava je potrebovala mnogo šote za močvirne kopeli pa tudi za kurjenje pod kotli, saj je bila najcenejše kurivo. Ko je torej kupčija s šoto prenehala, so prenehali tudi močvirne kopeli.

Poleg tega bi morali preurediti kurišča, kar pa se pri vedno slabšem obisku ne bi izplačalo, zato je Košir te toplice proti koncu vojne (1917.) kratko malo zaprl. Sicer bi jih tako in tako morali, ker je regulacija Ljubljanice zahtevala, da mesto odkupi topliško poslopje, kar se je tudi zgodilo leta 1918. V prazne kabine je magistrat takoj naselil ljubljanske reveže.

Po prvi svetovni vojni je regulacija Ljubljanice napredovala in dela so se začela pomikati po reki navzgor proti Prulam, zato so morali topliško poslopje umakniti. Ker je bilo znano, da so se ob revnih družinah v Marijine toplice vselili tudi razni sostanovalci, kot so bili podgane, miši, ščurki in stenice, je magistrat sklenil, da bo takoj po izselitvi naseljencev poslopje zažgal.

Kronist je zapisal: »Tako so 28. julija 1931 točno ob 4. uri popoldne prišli ognjegasci, ki so vse poslopje polili s petrolejem in bencinom ter podžgali. Gledalcev je bilo na obeh bregovih Ljubljanice toliko, kakor pri kakšni procesiji, menda okoli tri tisoč, ki so z največjo nestrpnostjo komaj pričakovali, kdaj bo vendar bolj pošteno zagorelo in bodo začele stenice pokati. Pa se zgodi, da se prav takrat nebo, ki je bilo že prej oblačno, pošteno stemni in vlije huda ploha. Ljubljanski firbec je bežal na vse strani, pa ne zato, ker bi se bal dežja, ampak radi tega, ker je prva žrtev plohe postal ogenj, ki so ga debele kaplje močno udušile. Množica je žalostno ugotovila, da se ogenj ljubljanskih gasilcev tako boji, da ob njih navzočnosti sploh ne mara pošteno zagoreti. Iz požarne senzacije je nastala mokra senzacija; golazni in mrčes imajo večjo srečo kakor ljudje. Škoda! Ljubljanski firbec je bil zopet enkrat ogoljufan, Ljubljana pa prikrajšana za veliko senzacijo.«